Življenje je sestavljanka dogodkov, spoznanj, čustev...
Ljudje raziskujemo svoje lastno življenje, s tem ko vsak dan odkrivamo nove ljudi, nove stvari.
Ko poskušamo nekaj kar še nismo, ko slišimo in se naučimo nekaj novega.
Imamo želje, cilje...
Včasih na poti do želenega cilja, naletimo na oviro, ki jo z trudom in močno željo prebrodimo ...
©Viktorija Rozman
Ljudje raziskujemo svoje lastno življenje, s tem ko vsak dan odkrivamo nove ljudi, nove stvari.
Ko poskušamo nekaj kar še nismo, ko slišimo in se naučimo nekaj novega.
Imamo želje, cilje...
Včasih na poti do želenega cilja, naletimo na oviro, ki jo z trudom in močno željo prebrodimo ...
Življenje je cesta v neskončno, a na koncu prepad. Na njegovi poti spoznaš mnogo ljudi, srečaš
mnogo ovir, nekaterih se rešiš, a drugih ne, ti pustijo pešat. Lep ali boleč
spomin.
Na poti po tej cesti vidiš in doživiš veliko lepih stvari,
spoznaš mnogo ljudi. Nekatere dobre po duši in srcu, druge hudobne, ki ti
porinejo nož v srce. Z rano v srcu tako še naprej živiš, a vseeno si srečen,
saj gre pot naprej in veš, da še nisi na njenem koncu. Lahko, da se ti zgodi,
da enkrat zaideš iz nje in končaš v slepi ulici iz katere ne znaš nazaj, takrat
si povsem zmeden in se moraš odločiti kako in kaj. Spet drugič pa iz zgrešene
poti lahko pristaneš v prepadu in umreš, lahko pa se le opečeš , čustveno,
fizično ali psihično. A vseeno vedno ti je v spominu...
Ko spet prideš na pravo pot, če ti uspe. Si srečen in vesel,
probaš pozabit, prebiti tisti zid. Skušaš pozabiti na vse slabo in zato se ne
oziraš nazaj od koder si prišel. Na poti tej te lahko zbije avto, v življenju
je to bolezen. Zaradi katere lahko umreš takoj ali pa počasi. Lahko pa te
doleti praska na telo, lahko čustven polom, "crash" v psihi in se zaradi tega
ubiješ sam, takrat se na svoji poti, pred koncem ustaviš sam. Se ustaviš za
vedno...
Nič ni večno...
Na tej poti spoznaš mnogo dobrega in slabega, učiš se iz
svojih in izkušenj drugih, zaradi drugih, zaradi svojih napak. Poskušaš jih ne ponoviti. Ko hodiš po poti življenja se ti
odpirajo novi svetovi doživetij. Hodiš naprej, doživljaš mnogo stvari. A
nazadnje se na koncu vedno znajdeš v prepadu, v temi, na koncu svoje poti. Zato
uživaj na svoji poti, kar se da... Pazi, da te ne doleti kakršna koli nesreča.
A vedi, da je vseeno ali dočakaš temo, propad na koncu življenja ali pa nekje vmes. V vsakem primeru jo enkrat boš, prej ali kasneje.
Gledaš da na svoji poti
prideš čim dlje in čim bolj uspešno.
Uživajte življenje...
Uživajte življenje...
©Viktorija Rozman
