O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

petek, 02. marec 2012

Življenje ©VR

Življenje je sestavljanka dogodkov, spoznanj, čustev...
Ljudje raziskujemo svoje lastno življenje, s tem ko vsak dan odkrivamo nove ljudi, nove stvari.
Ko poskušamo nekaj kar še nismo, ko slišimo in se naučimo nekaj novega.

Imamo želje, cilje...
Včasih na poti do želenega cilja, naletimo na oviro, ki jo z trudom in močno željo prebrodimo ...

Življenje je cesta v neskončno, a na koncu prepad.  Na njegovi poti spoznaš mnogo ljudi, srečaš mnogo ovir, nekaterih se rešiš, a drugih ne, ti pustijo pešat. Lep ali boleč spomin.
Na poti po tej cesti vidiš in doživiš veliko lepih stvari, spoznaš mnogo ljudi. Nekatere dobre po duši in srcu, druge hudobne, ki ti porinejo nož v srce. Z rano v srcu tako še naprej živiš, a vseeno si srečen, saj gre pot naprej in veš, da še nisi na njenem koncu. Lahko, da se ti zgodi, da enkrat zaideš iz nje in končaš v slepi ulici iz katere ne znaš nazaj, takrat si povsem zmeden in se moraš odločiti kako in kaj. Spet drugič pa iz zgrešene poti lahko pristaneš v prepadu in umreš, lahko pa se le opečeš , čustveno, fizično ali psihično. A vseeno vedno ti je v spominu...
Ko spet prideš na pravo pot, če ti uspe. Si srečen in vesel, probaš pozabit, prebiti tisti zid. Skušaš pozabiti na vse slabo in zato se ne oziraš nazaj od koder si prišel. Na poti tej te lahko zbije avto, v življenju je to bolezen. Zaradi katere lahko umreš takoj ali pa počasi. Lahko pa te doleti praska na telo, lahko čustven polom, "crash" v psihi in se zaradi tega ubiješ sam, takrat se na svoji poti, pred koncem ustaviš sam. Se ustaviš za vedno...
Nič ni večno...
Na tej poti spoznaš mnogo dobrega in slabega, učiš se iz svojih in izkušenj drugih, zaradi drugih, zaradi svojih napak. Poskušaš jih ne ponoviti. Ko hodiš po poti življenja se ti odpirajo novi svetovi doživetij. Hodiš naprej, doživljaš mnogo stvari. A nazadnje se na koncu vedno znajdeš v prepadu, v temi, na koncu svoje poti. Zato uživaj na svoji poti, kar se da... Pazi, da te ne doleti kakršna koli nesreča. A vedi, da je vseeno ali dočakaš temo, propad na koncu življenja ali pa nekje vmes. V vsakem primeru jo enkrat boš, prej ali kasneje. 
Gledaš da na svoji poti prideš čim dlje in čim bolj uspešno.
Uživajte življenje... 

©Viktorija Rozman