O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

ponedeljek, 05. marec 2012

Raziskovanje in policija

V soboto, 3.4.12 sem naključno izvedela za novo zapuščeno lokacijo in se naslednji dan popeljala v svet doživetij. Vikend me je popeljal, vse do zapuščenih toplic pod Trojanami.


Ko smo prišli na željeno lokacijo, smo se sprehodili okoli zapuščenega objekta in preverili, kje bomo vstopili. Medtem, ko smo iskali najbolj primerni vhod,  je imel vsak svojo vlogo. Dva opazovalca, ki sta ščitila teren in nas obveščala o prihodih neznancev in dva, ki sta opravljala vlogo. Ker smo bili neuspešni, smo se v notranjost zgradbe spustili skozi balkon.
Po grmičevju, smo se po hribu spustili do strehe pritličja, skočili na zračni jašek in se povzpeli na balkon. Imeli smo srečo, saj so bila balkonska vrata odprta. Tako smo prišli v notranjost sobe in same zgradbe.
Po sprehodu skozi hotelsko poslopje, hotelske sobe, smo videli skoraj novo pohištvo.


 Zapuščene nove omare, zakonske postelje. Naleteli pa smo na prepletene kable, ki so nas vodili do naprave za zaznavanje temperature. Zgradba je bila zavarovana, v vseh hodnikih in prostorih so bile varnostne naprave. Meni nič, tebi nič smo se odpravili raziskovat dalje, kljub opozorilnim znakom. S kamero in fotoaparatom v rokah, smo nadaljevali pot od sobe do sobe. Tako smo se iz 1. nadstropja, povzpeli v 2. nadstropje, do podstrešnih sob.
Med raziskovanjem, smo se za daljši čas ustavili v eni izmed sob. Izgledalo je kakor, da je prenočišče kakšnega brezdomca ali narkomana. Na steni se je ponašal ogromni znak skupine Wu-tang.


 V sobi, za čuda nismo naleteli na narkomanske pripomočke (Morda je bil kje skrit kakšen košček folije). V sobi, nas preseneti delavec  varnostne službe in nas odpelje ven. Na poti do ven, veselo fotografiram in snemam še zadnje fotografije in videoposnetke. Z mislijo, da so zadnji se je na koncu izkazalo, da jih bo še mnogo več. Ko se skozi notranjost hotela, gostilne, vračamo pred vrata, se na kartici vrstijo fotografije. Prišla sem s namenom, da fotografiram in ne kradem, zato tudi v težjih situacijah nisem ustavila svojega dela. Po 15 minutah, raziskovanja, fotografiranja smo pristali spet na zunanji strani, tokrat z družbo varnostne službe.
Med čakanjem na policijo, smo se pogovarjali s varnostnikom in pokadili nekaj cigaret. Pokazali smo mu osebne dokumente in povedali svoja imena in priimke. Razložili smo mu celotno situacijo, kako smo prišli v notranjost, kje in s kakšnim namenom.
Dobile so nas varnostne naprave za zaznavanje spremembe temperature, na katere se nismo ozirali in svojo pustilovščino nadaljevali.
Tako, se čez 15 minut čakanja na parkirišče pripelje policijski avto, iz katerega izstopita dva policaja. S fotoaparatom okoli vratu, fotografiram zunanjo podobo hotela in kopališkega objekta. Medtem pa nas policaji zaslišijo, vzamejo podatke in nas vprašajo: "Če se zavedamo, da smo na tuji lastnini, da bi lahko temu rekli vlom?!" Seveda, se zavedamo. Poseganje v tujo, zapuščeno lastnino. Izgleda, da lastnika njegove nepremičnine ne zanimajo prav veliko, če jih pusti tako klavrno, grdo propadat, sem si mislila. Z nasmehom na obrazu, bruhnem v smeh, saj mi je bila celotna situacije zelo smešna. Prijatelja ( x in  y) sta bila živčna v skrbeh, jaz pa prijatelj (x1), pa z nasmehom na obrazu. Policaj, ki je vodil primer je po razloženih dogodkih pristal v dilemi. Ni bil prepričan v to, kaj storiti. Z varnostnikom, ki nas je zalotil v notranjosti zgradbe, so poklicali lastnico celotne nepremičnine, a se ni oglasila. Bilo je zavrtenih, nekaj številk. Tako so nas popisali in zaslišanje se je zaključevalo.
Po danih informacijah,  sem jih razložila situacijo, zakaj prav zapuščeni objekt. Začudeni nad tem, so me vprašali, za kater medij delujem. Povedala sem jim. Želela sem jim pokazati svoje delo, a ga nisem.
Ko smo jih povedali skoraj vse, smo se sprehodili in jih odpeljali do lokacije, našega vhoda. Ker so bila že ob našem prihodu vrata priprta je izgledalo in dokazovalo, da še nekdo zahaja, klub varnostnim napravam. Naleteli smo na prava vrata. Po ogledu, našega "vhoda", smo se vrnili na parkirišče. Tam smo mi ostali, varnosnik in policaji pa so se skozi glavni vhod sami sprehodili vse do našega vhoda. Čakali smo jih. Na poti so ugotovili, da varnostne naprave ne delujejo pravilno. Bilo je pestro, napeto in zanimivo. 
Po tem, ko se je "višja sila" vrnila med nas, sem jim povedala kakšni so nadaljnji plani. Ker sem prišla z razlogom in namenom, da fotografiram lokacijo, sem jim omenila, da bom fotografirala še ostali del, ki ga nisem uspela. čeprav tudi čez ograjo. Tako so se policaji odpeljali in ostali smo sami z varnostnikom.
Človek, ki nas je zalotil pri fotografiranju zapuščenih hotelskih sob, se je potegnil za nas in nas odgovorno in legalno odpeljal nazaj v notranjost zgradbe hotela. Ostal mi je še velik del notranjosti in zunanji bazeni. Ker smo bili legalno z dovoljenjem v zgradbi, sem to maximalno izkoristila.


Fotografirala in posnela sem notranje prostore in dobila novo zgodbo za svoj novi članek. Gospod, ki ima čez varnost in zasebnost objekta nas je popeljal skozi prostore, vse od diskoteke, restavracije, do recepcije in ostalih prostorov.


Ko sem že imela v mislih, da bom ostala brez fotografij, sem dobila novo priložnost. Sreča je bila na moji strani, tako sem uspela fotografirati in posneti še ostali del notranjosti, ki ga prej nisem uspela.

Ogledali smo si notranjost termalnega vrelca vode, do katerega smo prišli po temnem podzemnem hodniku.
Bilo je zanimivo, saj smo prišli v prostor kjer je bilo zelo vroče. Na tleh pa je bila spalna vreča. Idealni prostor za brezdomca ali narkomana. Pot smo nadaljevali do ostalih sob in se skozi recepcijo počasi vrnili ven proti izhodu. Varnostnik je naštimal dodatni alarm, zahvalili smo se mu za prijaznost in pot nadaljevali do zunanjih bazenov. Pofotografirali smo še zunanje bazene in se natzo vrnili proti avtu.

 Bili smo notri, zasačeni, odpeljani, popisani, rešeni, pofotkali in videli, to kar z današnjim dnem, zapira vrata.
To kar je od danes dalje, pod alarmnim sistemom.

Skozi čas je bila veternica čustev, vse od veselja, jeze, žalosti, do živčnosti. A na mojem obrazu nasmeh izginil ni.

Današnji dogodek mi daje še večjo željo in zagon za nadaljne ustvarjanje in raziskovanje. Kljub negativnim platem zgodbe, nadaljujem s svojim raziskovanjem.

Bilo je in je nepozabno!