O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

nedelja, 18. marec 2012

Zaklonišče in novo odkritje 1.del


Včeraj 15.3.2012 me je pot vodila v zaklonišče nad Grosupljem in vzhodno od Ljubljane (v smeri Sostra). Nekoč bombna zaklonišča, danes propadajo in služijo kot idealni prostor za Airsoft.

Ker nekoč nisem videla vsega, sem se odločila, zadevo bolj raziskati. Tako sem se podala, v zaklonišče (1. del), kjer sem nekoč že bila. 

Tokrat je bil poleg fant, oseba, ki je 7 let nisem videla, to je še dodatno popestrilo, celotno raziskovanje.  Bilo je zanimivo, pot do vhoda v zaklonišče je bila kakor po navadi, najkrajša, direktna. Naravnost proti vhodu, po strmini, pesku in listju. Drselo je, na poti do vhoda, pa naju je reševalo, tamkajšno rastlinje, za katerega sva se oprijela v boju proti zdrsu. Uspešno sva prilezna in na vrhu videla urejeno pot, ki naju bi pripeljala po manjšem krogu, do vhoda.
Včasih kaj spregledamo!
Ko sva stala pred vhodom, sva se podala v skriti,temačni svet podzemlja.

Ker fotografij nikoli ni preveč, sem se zadeve lotila z svojim fotoaparatom in fotografirala prav vse kar leze, živi in stoji. (Nikoli ni preveč!)
Jaz bi rekla: "Poglej, podzemna kobilica!"

Pravijo, da nikoli nisi sam. Tudi v podzemnem svetu je tako. Mrgoli golazni, žužkov, posebnih pajkov, predvsem pa tihih, skritih netopirjov. Kljub mojemu strahu, do letečih živali in mrčesa, sem pot nadaljevala.
Raziskovanje je bilo polno, mešanica občutkov. Od veselja, do strahu, od jeze, do sramu!
Nekateri deli so nedostopni, zato sva se podala, na manjšo alpinistično pot.

Minute, ure so se vrstile ena za drugo. Iz prvega dela sva prilezla po večih urah. (Od 14h - 17h)
Čas je mineval s svetlobno hitrostjo.

Ker nekoč nisem videla vsega, sem si zadala cilj, da pridem temu do dna. Podala sva se na lokacijo drugega zaklonišča. (2.del). Pri tem, misleč, da sva se izgubila, sva potem ugotovila da sva na pravi poti.  ...

Se nadaljuje!