O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

četrtek, 08. marec 2012

Potovanje skozi Slovenijo

Ko sem od 3.3.12 v Kamnik prišla sem v torek 6.3. odšla. 
Ker sem svoj novi tattoo delat si šla.
Potovanje je bilo zanimivo, ki se malo drugače odvilo, kakor je bilo v mojih načrtih.
Vse zaradi tega, ker sem zmedena kokoš, brez glave! 

1.      Bujenje in slaba volja
Ker sem 6.3. ostala popolnoma brez denarja, sem morala zjutraj čakati, da se fant zbudi. Potrebovala se denar, da bi si kupila karto za avtobus ali vlak do Ljubljane. Minute, ure so tekle, še vedno je spal. Tudi božanje in tipkanje po njegovi najboljši igrači (računalnik) ga ni zbudilo. Ko je že malo odprl oči, je zaspal nazaj. Bližala se je ura, ko bi morala na vlak, a se ni zbudil. Moja prtljaga je bila spakirana, ogromna torba (računalnik, cel predal kablov, zunanji disk, osvežilni robčki, obleke, toaletna torbica ... ), je bila do konca napolnjena. Ker sem prvi vlak, na katerega sem imela namen iti zamudila, sem postala slabe volje. 

2.      Mi bo uspelo?
V mislih sem imela, da mi ne bo uspelo priti do Jesenic in narediti nekaj kar mi veliko pomeni. Mislila sem, da mi ne bo nič uspelo! Ko še naprej spi in vlak odpelje, začnem razmišljati o avtobusih. Slabe volje, brskam po internetu in počasi se v meni nabira neka moč... 

3.      Uspeh in prihod v Ljubljano
Fant se počasi zbudi! :) ... Da mi drobižek in že počasi letim na avtobus, proti Ljubljani. S ogromno stvarmi (veliko napolnjeno torbo, fotoaparatom in torbico) pridem kakor turist v Ljubljano. Hitro hitim proti centru, k mami v službo. Hitim po nekaj denarja, da si bom lahko kupila karto za vlak. Ker sem zamudila 2 vlaka, nisem imela časa, da bi odšla na drugi konec Ljubljane in odložila svoje torbe. Morda je bilo tako boljše...

4.      Živčnost na železniški postaji
Ko v rokah držim 20 evrov hitim na vlak. Kakor bližje sem železniški postaji, vse bližje je čas, ko odpelje  moj vlak za Jesenice. Ko prispem na glavno železniško postajo, odpelje. Ponovno sem zgrešila vlak za nekaj minut. Ko postajam vse bolj negativna, neučakana čakam v vrsti in razmišljam, kako bi nekoga ustrelila sredi železniške postaje. Človek, ki je bil prvi v vrsti, je kompliceral in delal dolgo vrsto. Sovražim čakanje v vrsti. To je bilo kakor Mercator trgovina. (Razlaga: postavljene so 3 blagajne, delavk v trgovini je 5, odprta je pa samo ena blagajna in to v popoldanskem času, ko je veliko dijakov, študentov, odraslih konec z delom!) Končno dobim svojo povratno karto za Jesenice. 

5.      Zadovoljevanje potreb
Prisiljena, da čakam eno uro, na naslednji vlak, se odpravim v trafiko, kjer si kupim dozo nikotina in svojo dozo sladkorja. Napolnim svojo urbano. Tako mi od 20 evrov v žepu ostane samo še 5 evrov

6.      Sporočanje in vlak
Umirjeno, se sprehodim do pravega perona in sporočim, tattooverju da sem zamudila vlak in kdaj imam naslednjega. Vse se zmeniva in že sme na pravem peronu in čakam svoj vlak. Po 30 minutah čakanja ugotovim, da je moj vlak za mojim hrbtom. Prilezem gor in se z svojo ogromno torbo in stvarmi zasidram čez dva sedeža. :) Tako končno sedim na vlaku in se peljem svojemu novemu tattoo-ju naproti.

7.      Veselje na vlaku in prihod v Jesenice
Veselo sedim na vlaku z mislijo, uspelo mi je!!! Odpiram okno in se nagibam skozi, s fotoaparatom ujemam bežeče trenutke, ki gredo mimo s svetlobno hitrostjo. Vlak se počasi približuje končni postaji - Jesenice. Tako si počasi oprtam na ramena svoj 7kg težek ruzak in vse dodatne torbice in se kot 100kg težka utež sprehodim čez železniško postajo. Prvič sem v Jesenicah.

8.      Prva faza je uspela
Priletim na drugi konec postaje in kot bi švignil, pride mladenič, ki mi bo naredil moj novi tattoo. Vsedem se in odpeljeva se novim dogodivščinam naproti. Po 5 kratkih urah zbadanja, sva prebrodila prvo fazo tetoviranja. Nastala je osnovna podoba, mojega novega tattoo-ja.:)


9.      Zadnji vlak in avtobus
 Počasi se bliža čas, ko naj bi odšel moj vlak za Ljubljano. Naj bi bil zadni vlak iz Jesenic proti Ljubljani. Bila sem prepričana da gre iz Jesenic ob 21:33, tako kakor sem gledala na internetu. A vseeno, ker nisem bila prepričana sama vase, sem predlagala, da še enkrat pogledava kdaj imam vlak. Prideva do ugotovitve, da je moj zadni vlak za Ljubljano odpeljal. Bil je ob 20:20 in v Ljubljano bi prišel ob 21:33. Izgleda, da sem si zapomnila samo, kdaj pridem v Ljubljano. Ker je zadnji vlak odpeljal, je bilo potrebno pogledati za avtobus. Tudi avtobus 15 čez 9 zvečer, ni več peljal. ... "BOŽE SAČUVAJ!"

10.  Razmišljanje in rešitev
Spet sem ostala "Bogu iza nogu!" Ni mi ostalo drugega, kakor da grem štopat. Zunaj je bila noč, jaz pa sem bila še malo ven iz Jesenic. Tam kjer ob večernih urah, redko pripelje kakšen tovornjak ali avto. Ko razmišljam o štopanju, se spomnim, da bi poklicala prijatelja, ki živita v Ratečah. Pokličem, razložim situacijo in čez 20 minut, je že tu. Peljem se proti Ratečam... 

Tako sem se 6.3.12 prevozila po tričetrt Slovenije. 
Kamnik - Ljubljana - Jesenice - Hrušica - Rateče. 

11.  Kako priti nazaj v Ljubljano?
Ker pa je bila zgodba šele na polovici, najbolj zanimiv del še pride
Kako pridet iz Rateč nazaj v Ljubljano in to s 5 evri? 
Ker sem v Ljubljani, ko sem odšla kupila povratno vozovnico, sem lahko upala, da velja še naslednji dan. Vozovnica je veljala samo 6.3. in dan kasneje, več ne!... A vseeno sem živela v upanju, morda pa me spustijo skozi. 

12.  Zmenek in jutranje ure
Naslednji dan, sem bila ob 10h zmenjena za pijačo in nato photoshooting študentov.  Jaz pa sem prejšni dan končala na drugem koncu Slovenije. Bilo je pestro in zanimivo. Če bi želela do 11h priletet nazaj v Ljubljano, bi se morala zbuditi ob 5:00, da bi se uredila in ob 6:20 biti že na avtobusu iz Rateč do Jesenic. Ker nisem jutranji človek, nisem uspela in bila sposobna ustati tako zgodaj. Bila sem potrebna spanja, vsa vožnja, vse tiste torbe na ramenih so me ubijale in tiščale k tlom. Tako sem se okoli 9h zbudila. 

13.  Finančne težave
Najbolj me je skrbelo, če je kakšna možnost, da bi povratna karta še veljala, saj nisem imela denarja za novo. Ker je bil avtobus od Rateč do Jesenic 3,60 EUR, mi ne bi ostalo dovolj za novo karto iz Jesenic do Ljubljane. Tako sem se 7.3. zbudila v Ratečah. Spomnila sem se, da na železniških postajah deluje moneta. Prosila sem prijateljico, če mi lahko napolni mobi račun, da bi si plačala karto za vlak, le tako bi lahko prišla do Ljubljane. A sem nakoncu, ko je bil račun polen, izvedela, prebrala da predplačniški računi ne podpirajo storitve moneta. Tako sem imela v žepu na razpolago še vedno samo ubogih 5 evrov. 

14.  Prošnja, težava
Prijatelja, ki sta me rešila, pri katerih sem lahko prespala, nisem želela prositi za 3 evre, ki so mi manjkali. Nisem človek, ki bi z lahkoto, (tudi v največjih težavah prosil) koga za pomoč, denarno ali kakršnokoli. "Z lahkoto dajem, a z težo sprejemam." Žal takšna sem... Prepuščena sami sebi, da se znajdem s tem kar imam.  Tako sem se s svojimi 5 evri podala naprej na pot. Na pot, ki me je vodila proti Ljubljani. Ker mi karta za vlak ni več veljala, sem upala, na dobrega kontrolerja, ki bi mi pogledal skozi prste. A sem se odločila poskusit, nekaj drugega.

15.  Dobrota
Voznika avtobusa, ki je peljal od Rateč do Ljubljane, sem vprašala do kje se lahko peljem za 5 evrov. Povedal mi je, da se lahko peljem do postaje Lesce. To bi bilo nekako na pol moje poti do Ljubljane, od tam pa bi bila prepuščena štopanju. Ker sem naletela na dobrega voznika, sva se zmenila po svoje. Bila sva zmenjena, da mu dam 5 evrov, on pa me pripelje kar se da blizu Ljubljane. Če ne bo kontrole tudi v Ljubljano. Na poti sem upala, da ne bo kontrole, saj sem želela uspešno, brez zapletov priti v Ljubljano. Ko smo prebrodili polovico poti in bili naprej od Lesca, se mi je pokazala sreča. Kontrolorjev ni bilo, jaz pa sem bila še vedno brez karte.

16.  Uspeh
Uspešno sem prišla v Ljubljano!
Srečna, z nasmehom na obrazu, da sem spet v svojem domačem kraju, brez zapletov, sem se z nafilano urbano (ki sem jo napolnila prejšni dan) odpeljala na svoj konec, domov. Po nekaj dnevih, po vseh dogodivščinah sem videla svoje "kosmatulje", ki so me veselo čakale. Odložila in se rešila torb, teže ki sem jo nosila te dni.

17.  Ni še konec potovanja?
Potovanje, pa se še ni končalo!
Zvečer me je spet čakala pot do Kamnika. Tudi tokrat ni šlo brez zapletov.
Sreča me spremlja!