O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

torek, 05. avgust 2014

Prvo spoznanje 4. del - Zgodbe s časa krize

Zgodbe s časa krize

Poznaš tisti občutek, ko bi si najraje iz sebe iztrgal želodec, debelo črevo in še marsikaj drugega? Ko ležiš v postelji in čutiš svoje noge v kosteh? Ko ne veš ali bi se zjokal ali bi razbil vse kar ti pride pod roke? Ko razmišljaš ali si boš naslednji dan šel kupit, da se pozdraviš ali boš trpel na suho? Ne veš o čemu govorim? No... To so te občutki krize.
Velikokrat sem mislila, da sama te krize nisem in ne bom doživela. Phaaaa, sej pa ja, če sem superman in letim po zraku. Od začetka sem slepila samo sebe, kakor velika večina, ki si takoj ne prizna in se potem vpraša:" Morda sem pa navlečen?!" In že pride tisti trenutek, ko si eno stopnico višje, ko si priznaš, da si odvisnik in potrebuješ pomoč. Odvisnik od česa? In spet se pojavi sto in eno vprašanje...

Kako pa se je vse začelo? Kaj me je do tega pripeljalo? Kakšni vzorci iz časa adolescence prihajajo na plan? Kje je začetek tiste želje, ki te pripelje do dejanja? Vse to si še preden nadaljujete s branjem te objave preberite skozi mojo življenjsko zgodbo, ki je napisana v treh delih...

Prvo spoznanje 1. Del: http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje.html
Prvo spoznanje 2. Del: http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje-2-del.html
Prvo spoznanje 3. Del: http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje-3-del.html

In verjetno se marsikdo vpraša zakaj 4. dela nisem še napisala. Hmmm... Morda zato, ker še ni bil čas za to, saj je pred zaključkom treba napisati še marsikatero prigodo. Prav zabavno, poučno je pisati življenjske zgodbe in pripetljaje za ljudi, da si razširijo obzorja in se iz prve roke naučijo nekaj kar jim je nepoznano in celo manjvredno. Kdaj pa je končno spoznanje in dejanje, če ta trenutek sploh pride? To je tisti trenutek, ko se zaveš, da imaš dovolj in se podaš nekaj stopnic višje v celo življenjski boj proti drogi.
Mnogokrat sem se spravila, da bi napisala zadnji del, zaključek in obeležila delno zmago nad bojem s drogo. A po nekaj napisanih vrstic sem se odločila, da ne bom. Čutila sem, da moram to pustiti za pravi čas, ko bom lahko s tem zaprla pomembno poglavje svojega življenja. Prav zdaj, ko pišem se sprašujem ali je to morda ta zadnji del...Morda je, morda ni! Saj je poznan pregovor:" Narkoman celo življenje ostane narkoman!" kajne? Seveda ste ga morda kdaj slišali, a ni vsem tako dobro poznan in razumljiv. Naj razložim to še preden nadaljujem s objavo...

"Narkoman celo življenje ostane narkoman!" pregovor, ki si ga marsikdo razlaga napačno že v samemu startu, ko prebere prvo besedo. Narkoman ni tista oseba, ki ti krade denar iz denarnice ali te preganja po mestu za par evrov.
Kdo je narkoman, po vaše povedano "Đanki", odvisnik? (Povezava do objave)
Komur pa se ne da prebrati krajše objave na linku zgoraj je tukaj razlaga še bolj na kratko... 
Narkoman je oseba, ki trpi zaradi trajnega primeža odvisnosti s katero se bori zaradi zlorabljanja substance, ki jo je užival. Odvisnost je celo življenjski boj, da ne bi vzel ponovno in ponovil dejanja, ki te je pripeljalo do razsvetljenja ali pogube.
Seveda pa naj razčistimo tudi to... Še predno se podate v kakršno koli "predalčkanje" oseb, podcenjevanje, naj vam bo jasno kdo je odvisnik. VSI!!! Odvisnik je tudi tisti, ki gre vsak vikend na party in ne more čez to, da se ne bi najedel tablet in naužil droge.
Vsi smo odvisniki nekateri od alkohola, drugi od drog, tretji od športa in knjig, spet peti od hrane. Vsak ima svojo odvisnost! In ne me jebat in mi pisati arogantnih odgovorov in mi soliti pameti o življenju in bla bla bla bla... -> Če nisi prehodil mojih ulic, zašel v iste slepe ulice in prepade, zato rajši ostani tiho. Ker pa so ljudje bele blejave ovce sistema sploh v tej državi si kot večino časa zaradi stereotipov, kompleksov, previsokega slovenskega ega ustvarjajo napačno sliko in si zatiskajo oči pred resnico. Še enkrat, kot otrokom v 1. razredu osnovne šole:" Vsi smo odvisniki. Vsi imamo svojo odvisnost, nekateri zdravo, drugi zaradi življenjskih okoliščin slabo. Ali ste razumeli ali ponovimo?" 
P***A kot večino časa, da ljudem razložim: "Kdo je zame umetnik, Kdo je zame narkoman, Kaj je zame odvisnost, Kaj je zame dober fotomodel in fotograf..." Dokler stvar ni jasna in slika vsaj malo bolj pravilna preteče več ur...In spet sem zašla... Torej bistvo pregovora je znano, sedaj pa na objavo... 

Sama pri sebi si že mislim..."Spet se bo pojavil nekdo, ki ne bo prebral cele objave in me napadel zaradi svoje malomarnosti in ne rešenih pojmov. Sigurno bo kakšen omejenec, ki se cele dneve baše s sladkarijami/ pije steroide in se kaže po fitnesu ali pa sedi za računalnikom ali knjigo. Spet eden izmed tistih, ki bo zgrešil bistvo objave."
Zato sem sproti razložila pojme in sedaj napisala bistvo te objave... 


... Zgodbe s časa krize...

1.
- Nekoč leta 2012 -

Povzetek iz Prvo spoznanje 3.del
Ko sem tako mesec dni, spremljala in živela življenje s aktivnim narkomanom, sem nekega jutra izrekla usodne besede. Fant je bil "na Heroinski krizi", takrat je bil velikokrat neznosno tečen, saj je moral narediti za svojo jutranjo dozo heroina. Ko sva tako hodila od skvotane hiše na Vič, mi je v jezi rekel:" Prav rad bi videl, da vidiš kako je biti na krizi!" Takrat sem mu napol za hec, na pol zares odgovorila:" No, danes mi prinesi in bom!" Začudeno me je pogledal in nadaljevala sva svojo pot...
Zenice so se manjšale iz linije na linijo.
Bil je 16.4.2012 in tistega dne, me je fant presenetil. Prinesel mi je moj prvi "šut"Pripravil je tulec in košček folije, jo požgal in že sem kadila na folijo. Vase sem vdihovala dime heroina. Moje zenice so postajale vse manjše. Prvič sem pokadila 0,25g iz kolikor sem naredila okoli 35 linij.Znano mi je bilo dejstvo, da velika večina prvič bruha, sama sebe sem presenetila s tem ko nisem. Ko sem vase vdihavala dim, vse bolj sem plavala v svet, v katerem je lepo biti zadet. Počutila sem se prijetno, umirjeno, vse moje skrbi so odplavale daleč stran. Videla sem, kaj je moja droga. V trenutku sem pozabila na vse X, speed in kokain, trave niti ne omenjam. Videla sem, da je heroin moja droga, katera mi ne daje slabih občutkov in psihoze. Tako se je vse začelo. Heroin je s časom postajal del mojega vsakdana in tako sem, vsak večer v rokah imela folijo in v ustih tulec.
Ko so tako minevali dnevi mojega eksperimentiranja s drogo je minilo le pol meseca. Od začetka je bilo uživanje na vsake par dni, kasneje vsak dan na koncu čez 1 leto pa enkrat na dan ni bilo dovolj. Ko sem tako eksperimentirala pol meseca sem se odločila, da za kratek čas pobegnem stran od fanta in vsega kar se mi je dogajalo v Sloveniji. Nisem bila še globoko v svetu uživanja heroina zato sem si lahko privoščila krajši oddih. Pobegnila sem v Srbijo k prijatelju iz Kolizeja, kateri je bil tudi odvisnik. Prosil me je, če lahko s seboj prinesem nekaj robe, da si povrne spomin na dober slovenski stuff. V Srbiji je bila tisti čas zelo slaba roba in ker sem imela ljubezenska čustva do te osebe sem se spravila narediti to dejanje. Zaradi prenosa trde droge čez mejo četudi v tako majhni količini bi lahko dobila zelo visoko kazen. A sreča je bila na moji strani! Ko sem se peljala od Beograda naprej sem mislila na najhujše. Oblivali so me občutki strahu in vprašanja:" Kaj če ostanem sama sredi Srbije?! Kaj, če ga ne bo na postaji?..." in že sem ga zagledala na avtobusni postaji. Bilo je v začetku maja 2012 in v Srbiji so praznovali Đurđev dan.
Več o prvem srečanju v Kolizeju, ljubezni izza njegovih zidov in mojemu potovanju v Srbijo. (Povezava)

Ker sem se s heroinom osebno poznala le pol meseca moja psihična in fizična želja po njem ni bila tako močna. Preden sem prišla v Srbijo sem zadnji teden uživala vsak dan in toleranca in želja ni bila še tako visoka. Nisem si mislila, da sem že psihično in rahlo fizično odvisna. Vse to, da sem s eno nogo v breznu heroina se mi je zdelo daleč stran...


Povzetek iz mojega življenja v Srbiji, ki vodi v krizo.
Drogo katero sem "prešvercala" čez mojo, smo porabili v enemu dnevu, lahko bi rekla v parih urah odkar sem prišla. Takoj, ko sem prišla sva zašla v lokal, kjer sva čakala na to, da se odpre lekarna. Potrebno je bilo kupiti inzulinke. V času čakanja na odprtje se nama je pridružila tudi njegova znanka, nekoč njegova punca. Hitro smo leteli v lekarno in že smo se odpeljali nekam v gozd in naravo, stran od mesta. Tisti čas sta se zadela samo ona dva, saj je želel čim prej poskusiti tisti "slovenski dope"!
Malo sta mi pustila za na folijo, katero sem kadila le en večer kasneje. Ni mi bilo problem počakati tistih nekaj ur zamika, a kdo bi si mislil, da je bila to moja zadnja doza mojega oddiha v Srbiji. Je bila res zadnja? Moja ja, od koga drugega ne, saj je bil težki odvisnik.  
Čez nekaj dni ni šlo čez to, da bi kupil novo dozo. Odšla sva v revni del mesta v cigansko četrt. Prav zanimivo mi je bilo hoditi po ulicah malega mesta v Srbiji. Osmrtnice so visele na stebrih javne razsvetljave, tisti del mesta je bil precej divji. Ko sem se pojavila tam med tistimi ljudmi, drugačna, so me hitro dobili v oči. Bila sem jim zanimiva. Ko sem čakala na prijatelja na ulici ciganske četrti, sem se malo pogovarjala s tamkajšnjimi ljudmi. Hitro so me vprašali od kod prihajam in točno so vedeli po kaj prihajam. Vstopila sem v eno izmed hiš in videla sem majhen zavojček heroina v plastični vrečki. Zanimivo mi je bilo, kako heroin pakirajo v Srbiji, s razliko v Sloveniji. V Sloveniji je roba zavita v ALU folijo, v majhne paketke. Tukaj pa je bilo vse skupaj lepo zapakirano v kvadratni košček plastične vrečke, v majhno bunkico. Po hitremu postopku sva odšla malo stran ob skrito pot, ki vodi med hišami. Tam se je začelo...
"Presenečena sem bila, ko sva se nekega dne skrivala v kopalnici s enim parom. Skrivali smo se pred njuno družino, v sosednji sobi pa je bil njun otrok. Takrat sem bila le opazovalec 3 narkomanov. Prijatelj mi je takrat dobro namerno odsvetoval in preprečil uporabo heroina. Verjetno ni bilo za brez veze, lahko sem mu hvaležna. Velikokrat sem se znašla med ljudmi, ki so bili odvisniki od droge, s so mi uporabo le te preprečili, saj niso želeli da bi bil še en takšen kot so oni. Zakaj bi si še nekdo uničil življenje s heroinom?"

Zanimivo vprašanje, ki se ga marsikdo ne vpraša pred svojo prvo uporabo oziroma fizično krizo. Je bilo dejanje "odsvetovanja" takrat zares dobro
zame in mojo 
fizično zdravstveno moč?
Tukaj pa se začne 1. zgodba s časa krize...

Kot sme prej napisala sem se s heroinom osebno poznala le pol meseca aktivne uporabe. Moja psihična in fizična želja po njem  se v začetku mojih počitnic s Srbiji ni pokazala. Zakaj ne? Ker je bilo v mojemu telesu še vedno dovolj substance, da telo ni občutilo krize. Želja ni bila tako močna, saj sem mu s tistim majhnim deležem, ki sem ga tisti večer pokadila na folijo dala minimalno zadovoljitev. A vse se je začelo, ko je zaloga v telesu popustila...

Vse svoje dni počitnic v Srbiji sem jedla jajčno omleto, feta sir in kruh. Ker nisem jedla mesa zame mesni narezki niso obstajali in bila sem omejena s uživanjem hrane. Moj zajtrk, večerja in kosilo je bila jajčna ometa sem in tja morda kaj drugega. Prenočevala sem na vasi, kar nekaj zajetnih kilometrov stran od mesta. Trgovine na vasi ni bilo le večja trafika, kjer sem si lahko kupila nekaj sladkega s denarjem, ki mi je še ostal. Ko so tako minevali dnevi, ure, ko sem vase metala le jajca, mleko, sir in sladko. 
Po nekaj dneh me pošteno zvilo. V pravemu pomenu besede - POŠTENO!

Ležala sem zvita v klopčič, trebuh mi je zvijalo kakor mokro brisačo vse bolj na tesno. Bila sem ukrivljena kot deževnik in tudi to mi ni pomagalo. Bolečina ni popustila in bilo je vedno hujše. Oblival me je pot in mislila sem, da bom počila. Ker v stanovanju kjer sva spala ni bilo urejenega WC-ja sem hitro tekla k njegovi babici eno nadstropje nižje. Toaletni prostor sem okupirala po dolgem in počez. Iz mene je teklo od dreka, do znoja in izbruhala sem vse kar je bilo v meni. Skozi vse luknje sem izločila vse kar je bilo mogoče in bolečina še vedno ni popustila. Bilo je le par dni po zadnji uporabi heroina. 
Njegova babica mi je skuhala čaj, kateri je po hitrem postopku letel ven iz mojega telesa skozi moja usta. Ko se je bolečina v meni rahlo umirila in sem se lahko odpravila spat me je krč v trebuhu ponovno zvil, a še hujše. Prijatelj je že spal, cela hiša je bila v temi in bila sem le jaz in moja bolečina. Nisem mogla na WC k babici, a v trebuhu me je zvijalo, da nisem mogla ležati nikakor kaj šele biti na miru. Obula sem se v čevlje in letela v naravo, daleč stran od hiše, da sem lahko iz sebe izločila vse! Moji dnevi v Srbiji so se približevali koncu in moj trebuh in jaz sem bila vse boljše. Stanje se je izboljševalo iz dneva v dan bolj.

Ko sem prispela nazaj v Slovenijo sem se odločila da lep čas ne bom vzela heroina. In temu je res bilo tako dokler me močna želja podzavesti ni premagala. Bilo mi je vseeno za vse kar se dogaja okoli mene, le zame, moje ustvarjanje in to kar me veseli ne. Nisem imela občutka za druženje s ljudmi, saj so bili interesi drugih daleč za mojimi. Ker sem bila zadeta še dva krat bolj produktivna in polna domišljije se mi to ni zdela ovira. Izkoristila sem heroin za svoje ustvarjanje, domišljijo, kreativnost in tako napisala in ustvarila marsikaj danes očem ljudi zanimivega. Ko sem tako spet vzela svoj prvi odmerek po krajši abstinenci sem se ponovno spustila v vsakodnevni boj...

Vedno sem vedela, da lahko začnem s abstinenco kadar koli želim, a le s močno željo iz podzavesti. Zavest počne to kar sporoča podzavest in želja znotraj telesa. 

Spet so minevali moji dnevi "eksperimentalnega" uživanja heroina. Ko sem vzela in potem en dan ne, ja, spet ne in tako se je vleklo do konca meseca junija. Ko sem prišla iz Srbije sem si postavila cilja, da testiram svoje telo in naredim manjši test. Odločila sem se, da en mesec ne bom jedla nobenih pripravkov iz razbitih jajc (Šmorn, Palačinke, Omleta...) in prav res jih nisem jedla dokler ni minil en mesec. V tem času pa se je fant odločil opustiti droge in skušal abstinirati od njih, a neuspešno. 

2.
- En mesec in zgodilo se je ponovno... -

Bilo je nekega večera, ko sva hodila v najin dom z trgovine. Veselo sva jedla smoki, ki sva ga naravnost oboževala. Na poti do hiše in udobne postelje me je zagrabilo, a tokrat še hujše kot v Srbiji. Ko sem se uspešno uspela privleči do postelje sem začela s bruhanjem. Iz sebe sem skozi usta dala vse kar je bilo v meni in še več. Bruhala sem rumeno tekočino, žolč in trebuh me je bolel vedno močneje. Ko sem se zvijala od bolečine na postelji sem na fanta kričala:" Kliči rešilca! Jaz ne morem več. Kaj naj naredim?" Videti je bilo kot, da ni vedel, kaj se s menoj dogaja a danes sem prepričana v to, da je dobro vedel kaj se je dogajalo. Če je bil odvisnik dlje časa je v svojih več letnih pustolovščinah uživanja definitivno doživel isti trenutek. In kot mi je napovedal na začetku, četudi v trenutku ošabnosti in negative:" Prav rad bi videl, da vidiš kako je biti na krizi!" in dočakal je svoje besede. Ko sem se celo noč zvijala od bolečin, bruhala žolč in srala kri je bilo edino kar sem si želela, da me bolečina čimprej mine. Ko sem naslednje jutro prišla v kopalnico sem na tleh videla lužo krvi. ?!? KAJ?!? In tako so se začele preiskave po zdravstvenih ustanovah...
Vse od zdravstvenega doma Vič, tja do kliničnega centra, do bolnice Petra Držaja v šiški. Na koncu sem pregled, ki mi je diagnosticiral žolčne kamne. Dobila sem prehransko dieto na podlagi diagnoze in napotnico za ultrazvok v zdravstvenemu domu na svojemu koncu Ljubljane. Ultrazvok mi ni pokazal nobenih žolčnih kamnov temveč, srednjo stopnjo zamaščenosti jeter. In tako so se začele komplikacije in postavljanje sto in enega vprašanja... Zakaj bi me tako zvijalo v trebuhu, če bi bila le jetra? Kaj je to bilo? Zakaj sem bruhala žolc in srala kri? Ko sem si postavila veliko število vprašanj sem ugotovila...
TO JE BILA FIZIČNA KRIZA! 
Kolizej (2008)
Celo svoje aktivno vsakodnevno uživanje heroina sem bila prepričana, da si ne bom dopustila te točke. Ko sem s časom spoznala, da sem fizično, še bolj psihično odvisna od heroina sem začela razmišljati. Živela sem s aktivnim odvisnikom, bila poskusni zajček dilerja in bila prepuščena času, kdaj izgubim še to kar imam. Februarja 2013 me je splet okoliščin pripeljal do tega, da sem prvič poskusila na iglo. Po nekaj uživanjih na iglo sem videla, da to ni več to in tako ne gre. Razmišljala sem in vedela, da moram nekaj narediti. Tako sem se počasi začela umikati stran od fanta, njegovih kriminalnih dejanj in možnosti, da postanek "lutkica" dilerja... Odšla sem drugam... 



"Ne obsojaj človeka! Lahko je narkoman, brezdomec, "drugačen", kakor koli, vseeno ima srce in svojo zgodbo. Poslušaj zgodbo, spoznaj ga in zatem si dovoli obsojati. Če ne poznaš človeka, ga ne obsojaj na podlagi tega kar vidiš in slišiš. Vsak ima svojo zgodbo, katero pišejo leta, desetletja. Vsaka je vredna posluha in spoštovanja! Prav tako pa ima vsak človek, kakor stvar, dejanje dobro in negativno stran. 
V življenju moramo iskati pozitivo,
da pridemo čim višje in čim dlje.
S iskanjem pozitive v človeku, v stvareh, tako lahko iz negativnih stvari naredimo pozitivne. Na takšen način lahko pomagamo tudi sočloveku in ga dvignemo za nekaj stopnic višje."