O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

sreda, 26. december 2012

Resnica in soočanje ©VR

Resnica in soočanje 
©Viktorija Rozman 

Ljudje ne želijo slišati resnice, ker se jim ne zdi realna in sprejemljiva! 
Ker se nočejo spopasti z resnico! ... 
Sami smo ustvarili svet, v katerem zdaj živimo in se z njim bojujemo. 
Najprej moramo spremeniti nas same in s tem bo tudi okolica in življenje lepše. 
Če bi bili manj omejeni, manj zahrbtni in bolj pošteni, odkriti, odprti ljudje in imeli več spoštovanja en do drugega bi za začetek že malenkost lažje živeli. Nasplošno večina naroda je omejenega in polnih kompleksov, ker se ne želijo odprto pogovarjati o tabu temah, katere bi morale biti teme našega vsak dana! 
Če bi poslušali en drugega in gledali na stvari manj ozkogledno in si med seboj pomagali in ne le hinavsko obrnili hrbet, bi bilo lažje. Združimo se le, ko je ogenj v hiši, takrat ko je prepozno. Zakaj se vedno trudite reševati stvari, ko je prepozno?! ... 
Večina ljudi se nikoli ne sprijazni s tem, da moramo spremeniti najprej sebe, zato da bi potem lahko vse ostalo, v temu primeru okolico. 
Preveč smo tekmovalni, kdo je boljši, katera je najlepša, kateri ima več in kateri manj. S tem v svetu začne vladati tekmovalnost in ocenjevanje. Tako nekateri postanejo manjvredni, medtem ko se drugi poveličujejo in nosijo. Nihče ni manj vreden ali več vreden, vsi smo enakovredni. 
A da bi boljše živeli in lažje, se moramo za začetek rešiti: - Tekmovalnosti - Zahrbnosti -Nespoštovanja - Omejenosti (Imeti bolj odprte oči in sprejemati drugčanost in nove priložnosti in ne živeti v nekih starih režimih) in podobno. Moramo gledati s časom naprej in se truditi za boljšo prihodnost. A z takšno negativo, katera vlada med ljudmi težko! 
Najprej moramo spremeniti pogled, kakor sem napisala, imeti spoštovanja in začeti sprejemati realnost in postati bolj odprti. Po mentaliteti smo zaprti narod, polni kompleksov, ni čudno da je vse več samomorov, ker se Slovenci kot narod ne znajo pogovarjati med seboj realno in si prisluhniti. Tisto kar je tabu, tistemu bi morali posvečati več pozornosti in s tem bi postali med drugim tudi boljši medsebojni odnosi, boljši starši, boljši ljudje... 
Ampak to je TOO much za narod, ker jih večina ne zna sprejeti resnice in se z njo soočiti. Treba je spremeniti pogled, medsebojne odnose, sami sebe, da bi postali boljši in s tem začeli živeti lepše in lažje življenje...