O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

nedelja, 05. oktober 2014

Zavržene igrače za otroški nasmeh

Prigoda dneva - 4.10.2014 v Ljubljani 
Zavržene igrače za otroški nasmeh

Lep sončni dan mineva, ko se sonce počasi skriva in prihaja teta Luna. Spušča se tema in oznanja, da je čas otroških risank in spanja. Ko je na nebu še sijalo sonce izza oblakov sem se odpravila v trgovino na krajši sprehod. Na poti iz trgovine sem pri smetnjakih zagledala visečo roza in črno tkanino. Ker rada šivam in ustvarjam sem mislila, da bo kaj lepega in še uporabnega. Rekla sem si, da grem pogledat, če je morda kdo vrgel v smeti kaj zanimivega. Ko sem prišla do smetnjakov sem na kontejnerju videla škatlo igrač. Pomislila sem na svojega moža in vse ljudi, ki v otroštvu niso imeli igrač. Spomnila sem se, da sem ravno pred kratkim brala oglas neke mamice, kjer je prosila za pomoč, če ji kdo podari šolsko torbo za otroka. Pomislila sem na vse otroke, ki jim starši ne morejo kupiti igrač. Socialno ogroženi, starši odvisni od denarne socialne pomoči pod okriljem centrov za socialno delo... Deklice, ki so brez svoje punčke z volnenimi lasmi. Kot otrok sem jo imela, bila je Pipitofka. Še danes jo imam spravljeno na spomin na otroška leta. 


Katera pa se najbolj ujame s vašo dušo?
Zanimivo kako pa se vse stvari med seboj povezujejo. Na poti v trgovino sem na tleh našla otroško dudo, katere pridno zbiram. Všeč so mi le tiste, katere najdem in vem, da so bile zares iz ust dojenčka. Lahko bi rekla, da je bil to nek znak, da bom danes našla še nekaj kar se veže na močno željo po otroku, za otroke. Začela sem z brskanjem po škatli in razvrščanjem lepih igrač stran od tistih umazanih in raztrganih. Ker nisem imela s seboj nobene vrečke, škatle ali česa kamor bi jih lahko zložila sem vzela le tiste čiste in lepe. Seveda v tej državi ne gre brez tega, da se nekdo ne bi vtaknil tja kamor mu ni treba. Na balkonu za mojim hrbtom pa stoji stara ženska, ki gleda iz svojega balkona naravnost k kontejnerjem in me opazuje. Čudno se ji je zdelo kaj dva mlada počneta okoli smetnjakov in ni mogla čez to, da se ne bi vtaknila nos tam kjer ni njeno mesto. Napade me:" Kaj pa počneš? Zakaj razmetavaš? Tam je nekaj padlo izza smetnjaka!" Jaz pa kakršna sem, težko tiho sem jo po hitrem postopku zasula nazaj: "Če imate vi toliko denarja da mečete vreče igrač stran ga jaz nimam! In ne bom pustila igrač tukaj, ko jih nekateri nimajo!" in naprej brskam. Po tiho zašepetam, da me prav nič ne zanima kaj je padlo na tla in bom pospravila vse igrače v eno vrečko. Ženska bi bila lahko samo srečna, a zaradi svojega brezdelja je tipično za Slovenski narod, da morajo nekaj reči. Med brskanjem po škatli na tleh opazim še eno veliko črno vrečo za smeti polno igrač. Večinoma so bile čudovite plišaste igrače v veliki črni vrečki pa tudi plastične za malo večje otroke. Ne razumem ljudi, ki tako vržejo cele vreče, škatle igrač, ki bi nekim družinam prišle prav. Zakaj jih ne odnesejo v kakšne bolnice, rdeči križ ali kaj podobnega?! Najbolj zanimivo pa je to, da imajo nekatere igrače še vedno etiketo kar dokazuje, da so skoraj nove. V glavi se mi vrti film vseh ljudi, fantov, punc, ki so bili v otroštvu prikrajšani za igrače, ljubezen staršev in so kasneje pristali v svetu droge, na ulici ali v svetu kriminala. Spomnim se zgodb svojih fantov, ki so mi govorili kako je bilo videti njihovo otroštvo. Nikoli ne bom pozabila teh zgodb, teh ljudi, ki so se kot najstniki borili in delali za nekaj drobiža, da so si lahko kupili igračo. Nekoč mi je nekdanji fant govoril, da je s 15 leti delal, da si je lahko kupil rolerje, ki mu jih mama ni želela kupiti. Tukaj se hitro pokaže razlika med "ne morem" ali "nočem". Nabiram igrače naprej in izberem celo škatlo simpatičnih igrač. Med tem pa najdem simpatični komplet plišastih hipotov s plišastim metrom za merjenje višine. 


Koliko pa je velik vaš otrok? Pa vi? 
Obrnem se, da greva in vidim kako me stara prasica od ženske še naprej opazuje. "Jaz ti ne morem pomagati, če imaš ti preveč časa." Nekateri rajši vidijo, da so igrače v smeteh kot to, da pridejo v prave roke. Nekateri otroci bi dali vse za to, da bi imeli takšno škatlo polno igrač. Prekleti ljudje polni denarja, ko otrok odraste pa to prav nesramno zavržejo. 



Ne sramujem se tega, da pobrskam okoli smeti za stvarmi, ki jih lahko uporabim, predelam in jim dam novo uporabno vrednost. Rajši brskam po smeteh kot to, da sem polna ponosa. Bom naredila vsaj dobro delo medtem, ko pokvarjene ljudi, ponosne, polne denarja lahko peče vest.