1.del - Mi fotografi
Umetniki, fotografi, slikarji, kiparji, oblikovalci vsi smo različne vrste bitij. Vsi smo umetniki, podjetniki in vsi po svoje izstopamo iz okolice. Ljubimo naše kamere, pripomočke za naše ustvarjanje, ker so le te naši najboljši prijatelji brez katerih ne moremo. Od njih se lahko ločimo, a le za kratek čas, ko jih spet v takšni ali drugačni obliki primemo v svoje roke. Včasih pa si preprosto zaradi količine dela, katerega smo si zadali moramo vzeti nekaj dni, tednov prostega časa, da odpočijemo svoje oči, hrbtenico. Pri tem pa ne počivamo in se naprej pridno nabiramo hrano za dušo in pišemo fotografske scenarije za naše nadaljnje ustvarjanje. Odločila sem se, da bom napisala nekaj razlogov, dejstev o sebi kot umetniku, fotografu in na splošno mentaliteti rojenih umetnikov. Preden začnem želim poudariti, da so vsa napisana dejstva realna in brez dvoma bodo nekatera privabila nasmeh na vaš obraz. Morda se nekateri na podlagi tega naučite kaj novega o sebi ali pa na drugačen način na pladnju dobite servirano znanje, ki vam pride prav v odnosu in vam odpre novo dimenzijo razumevanja.Objava bo v dveh delih. 1 del bo govoril na splosno o nas kot umetnikih, 2. Del pa bo posvečen vsem tistim, ki ste nasi partnerji, si želite ali ste bili. Da bi nas boljše razumeli... Nekateri pa se s napisanim ne boste strinjali ker vas bo na taksen ali drugačen način kaj užalilo ali zmotilo. To pa ni moj problem temveč v vas.
Vse več ljudi se odloča za fotografijo, tako v vlogi fotografa kot v vlogi fotomodela. Nekateri se s fotografijo ukvarjajo amatersko, drugi pa se ukvarjamo profesionalno. Fotografi se že v samemu začetku razlikujemo v tem ali je fotografija naš hobi ali naše delo, ki nam prinaša denar za preživetje. Ni pa vse tako preprosto kot se sliši. Časi so težki, zaposlitve ni, umetnost v tej državi je ne cenjena in odnos do umetnikov ni spoštljiv. Fotografski studiji, kateri so nekaj desetletij nazaj živeli na zeleni nogi, se danes s težavo borijo za svoj obstoj. Nekateri od njih pa so ostali že brez vsega in odšli v stečaj. Tehnologija napreduje, s tem ljudje, denarja je vse manj in manj in s tem tudi dela za fotografe in ostale umetnike. Mnogo ljudi si rajši kupi svoj lastni fotoaparat in fotografira dogodke, poroke s pomočjo prijateljev. Poročni fotografi za svoje delo računajo minimalno 500evrov, kar pa si v času kjer živimo redko kdo lahko privošči. A tisti, ki zeli imeti lep, konkreten in občudovanja vreden spomin na ljubi dogodek, obdobje zato plača. Kot tudi minimalno 250 evrov za običajno fotografiranje. Seveda je v tej točki potrebno razumeti naročnike, a toliko bolj fotografe in spoštovati njihovo delo. Nihče ne dela zastonj po naročilu in pod ukazi! Nekateri mislijo, da nas vzeti čas za fotografiranje in obdelavo fotografij nič ne stane. Tukaj se pokaže zmotno razmišljanje ljudi. Ko več ur, dni gledamo v ekran, trpinčimo svoje oči in hrbtenico prav nič ne uživamo. Ko se peljemo na drugi konec Slovenije, kupimo malico za celodnevno fotografiranje vložimo svoj lasten denar.
Ko iz lastnih izkušenj po svojemu dobro opravljenem delu ne dobim niti razumevanja in spoštovanja pa se moj odnos spremeni na celi črti. Ce si jaz vzamem čas, vložim denar in delam svoje fotografske storitve pro-bono je najmanj kar lahko pričakujem razumevanje in spoštovanje mojega dela in mene same. Dokler jaz zastonj gledam v ekran, mučim svoje telo in psiho ob gledanju enih in istih obrazov si opravičeno lahko vzamem za obdelavo fotografij čas kolikor ga je potrebno. Poleg svojega dela imam tudi osebno življenje, zdravje, ki ga ne bom zoperstavljala zaradi prostovoljnega dela. Na tej točki je veliko ljudi mnogokrat razočaranih, saj pričakujejo, da bodo dobili končni izdelek v nekaj dneh, takoj ko tlesknejo s prsti. A temu ni tako! Kot fotograf, ko sem za svoje delo plačana pride naročeno delo kot prioriteta pred vsemi drugimi ne plačanimi uslugami. Če si jaz vzamem čas, da ti prostovoljno naredim uslugo spoštuj to, da za obdelavo potrebujem tudi svoj čas. Nekajkrat se mi je zgodilo, da so takšni ljudje od mene zaradi svoje neučakanosti želeli dobiti surove fotografije brez obdelave. In to je dokaz, kjer se pokaže koliko človek ceni in spoštuje prostovoljno delo umetnika in njegovo delo. Ce si ti neučakan/a to ni moj problem! Profesionalni fotograf od sebe nikoli ne bo dal svojega pol izdelka, nekateri surovih fotografij ne bodo niti pokazali. Vsak umetniški, fotografski izdelek predstavlja delo umetnika, njegov pristop k delu, njega samega in dokler ta ni končan nima kaj iskati na ogled ljudem.
Višek nespoštovanja, ki se mi je zgodil pa je bil, da je šel človek obdelovati moj končan izdelek in ga izdajati kot moje delo. Fotografija je bila zaščitena s žigom kot znak avtorskih pravic, kar pa ga ni ustavilo pri njegovi amaterski in nesramno zbadljivi obdelavi mojega končanega umetniškega izdelka. Tukaj se vprašam ali si taksna oseba sploh zasluži moj čas in pozornost. Veliki in dolgo razpotegnjeni ne, je moj odgovor. Taksne ljudi, ki ne spoštujejo mojega časa, dela jemljem s rezervo in jim namenoma vrnem nazaj odnos do njih, kot so ga oni do mene. Za ljudi, ki ne spoštujejo mojega dela, načina, pristopa in ne morejo počakati, umiriti svoje neučakanosti svetujem naj obiščejo amaterske fotografe, kjer bodo fotografije dobili že naslednji dan.
Tukaj pa se velikokrat odraža tudi kvaliteta fotografije oziroma umetniškega dela. Jaz sem med tistimi, ki jih fotografija zanima s profesionalnega vidika in ne kot eksperimentalni hobi za krajšanje dolgčasa. Zato si za dober in kvaliteten umetniški izdelek vzamem veliko časa. Za pro-bono delo včasih tudi več mesecev. Ker je moj pristop in rezultat dela skozi 7 let aktivnega fotografiranja fotomodelov in ostalih vrst na profesionalnemu levelu svojega dela ne bom opravljala zastonj, dokler bom pod pritiskom nespoštljivih ljudi.
Ko iz lastnih izkušenj po svojemu dobro opravljenem delu ne dobim niti razumevanja in spoštovanja pa se moj odnos spremeni na celi črti. Ce si jaz vzamem čas, vložim denar in delam svoje fotografske storitve pro-bono je najmanj kar lahko pričakujem razumevanje in spoštovanje mojega dela in mene same. Dokler jaz zastonj gledam v ekran, mučim svoje telo in psiho ob gledanju enih in istih obrazov si opravičeno lahko vzamem za obdelavo fotografij čas kolikor ga je potrebno. Poleg svojega dela imam tudi osebno življenje, zdravje, ki ga ne bom zoperstavljala zaradi prostovoljnega dela. Na tej točki je veliko ljudi mnogokrat razočaranih, saj pričakujejo, da bodo dobili končni izdelek v nekaj dneh, takoj ko tlesknejo s prsti. A temu ni tako! Kot fotograf, ko sem za svoje delo plačana pride naročeno delo kot prioriteta pred vsemi drugimi ne plačanimi uslugami. Če si jaz vzamem čas, da ti prostovoljno naredim uslugo spoštuj to, da za obdelavo potrebujem tudi svoj čas. Nekajkrat se mi je zgodilo, da so takšni ljudje od mene zaradi svoje neučakanosti želeli dobiti surove fotografije brez obdelave. In to je dokaz, kjer se pokaže koliko človek ceni in spoštuje prostovoljno delo umetnika in njegovo delo. Ce si ti neučakan/a to ni moj problem! Profesionalni fotograf od sebe nikoli ne bo dal svojega pol izdelka, nekateri surovih fotografij ne bodo niti pokazali. Vsak umetniški, fotografski izdelek predstavlja delo umetnika, njegov pristop k delu, njega samega in dokler ta ni končan nima kaj iskati na ogled ljudem.
Višek nespoštovanja, ki se mi je zgodil pa je bil, da je šel človek obdelovati moj končan izdelek in ga izdajati kot moje delo. Fotografija je bila zaščitena s žigom kot znak avtorskih pravic, kar pa ga ni ustavilo pri njegovi amaterski in nesramno zbadljivi obdelavi mojega končanega umetniškega izdelka. Tukaj se vprašam ali si taksna oseba sploh zasluži moj čas in pozornost. Veliki in dolgo razpotegnjeni ne, je moj odgovor. Taksne ljudi, ki ne spoštujejo mojega časa, dela jemljem s rezervo in jim namenoma vrnem nazaj odnos do njih, kot so ga oni do mene. Za ljudi, ki ne spoštujejo mojega dela, načina, pristopa in ne morejo počakati, umiriti svoje neučakanosti svetujem naj obiščejo amaterske fotografe, kjer bodo fotografije dobili že naslednji dan.
Tukaj pa se velikokrat odraža tudi kvaliteta fotografije oziroma umetniškega dela. Jaz sem med tistimi, ki jih fotografija zanima s profesionalnega vidika in ne kot eksperimentalni hobi za krajšanje dolgčasa. Zato si za dober in kvaliteten umetniški izdelek vzamem veliko časa. Za pro-bono delo včasih tudi več mesecev. Ker je moj pristop in rezultat dela skozi 7 let aktivnega fotografiranja fotomodelov in ostalih vrst na profesionalnemu levelu svojega dela ne bom opravljala zastonj, dokler bom pod pritiskom nespoštljivih ljudi.
Fotografi, ljudje smo si različni. Nekatere bolj privlači analogna fotografija, spet drugi krog digitalna. Ker sem otrok tehnologije sem pristaš digitalne fotografije, s znanjem v starih tehnikah analogne. Smo kot kamni, vsi različni, a po večini iz istih snovi. Najbolj so mi smešni ljudje, ki se odločijo podati v fotografijo, si kupijo drago fotografsko opremo s katero se kažejo ljudem kot “Giga mojstri” medtem, ko njihov izdelek je popolnoma brez duše, energije, daleč stran od dobre kompozicije. Kot da bi se brezdomec v lepih oblekah kazal ljudem, kako lepo življenje in prebivališče ima medtem, ko nima ničesar, le dobro preobleko. Tako je s fotografi, ki se imajo za mojstre, imajo dobro opremo, a njihov izdelek je daleč stran od tehnično dovršene fotografije, ki bi izražala dušo. Pravijo sto ljudi, sto čudi! Na koncu dneva vsi ljubijo fotografe, pogled na dobre fotografije, drugače ne znam razložiti zakaj se želi vedno več ljudi podati v fotografijo.
Predno začnem s bistvom te objave naj povem, da je napisala na podlagi dolgega razmišljanja, poglobitve vase, splošne analize in opazovanja umetnikov boljše rečeno fotografov. Da bi lažje razumeli mene kot fotografa, moje delo, pristop in energijo bom napisala točke, ki me in nas kot dobre fotografe dobro opišejo.
1. Smo čudaki
Fotografi smo umetniki. To bi moralo biti samoumevno, če še ni pa precej žalostno za takšno ne razgledanost. Ko smo zunaj s ljudmi, imamo pred seboj osebo strmimo naravnost v njene oči in opazujemo obraz. Hitro precenimo osebo, jo naštudiramo in si ogledamo po dolgem in po čez. Nas pristop, obnašanje v taksnih primerih velikokrat izpade zelo čudaško. A to naj vas ne preseneča! To počnemo saj miselno že pišemo scenarij v svoji glavi v kakšno sceno bi vas uvrstili. Ni pa vedno tako! Ce nam človek s svojim obrazom vpade v oči in nam je všeč taksno dejanje ne uide. Velikokrat pri spoznavanju ljudi, v iskanju pravega fotomodela za določeno sceno sprašujem sto in eno vprašanje, da bi tako na grobo spoznala človeka in videla ali je primeren za sceno katero sem si zamislila. Fotografija ni le ena kategorija umetnosti. Tukaj je tudi fizika, psihoanaliza, predvsem pa anatomija telesa, ki nam omogoča pravo izbiro in postavitev fotomodela. Ker pa nima vsak občutka za analizo človeka, kot ni vsak rojeni umetnik pa pri nekaterih fotografih to ni prisotno. Za svoje delo, projekte, ki si jih zamislim ne morem skozi to, saj želim da izdelek oddaja energijo, sporočilo, ki je predvideno in načrtovano že v samemu začetku pred iskanjem pravega fotomodela. Naj zveni se tako čudaško, a logično je, da je za dober izdelek potrebno poznati se marsikaj drugega ne le osnove fotografije.
Fotografi smo umetniki. To bi moralo biti samoumevno, če še ni pa precej žalostno za takšno ne razgledanost. Ko smo zunaj s ljudmi, imamo pred seboj osebo strmimo naravnost v njene oči in opazujemo obraz. Hitro precenimo osebo, jo naštudiramo in si ogledamo po dolgem in po čez. Nas pristop, obnašanje v taksnih primerih velikokrat izpade zelo čudaško. A to naj vas ne preseneča! To počnemo saj miselno že pišemo scenarij v svoji glavi v kakšno sceno bi vas uvrstili. Ni pa vedno tako! Ce nam človek s svojim obrazom vpade v oči in nam je všeč taksno dejanje ne uide. Velikokrat pri spoznavanju ljudi, v iskanju pravega fotomodela za določeno sceno sprašujem sto in eno vprašanje, da bi tako na grobo spoznala človeka in videla ali je primeren za sceno katero sem si zamislila. Fotografija ni le ena kategorija umetnosti. Tukaj je tudi fizika, psihoanaliza, predvsem pa anatomija telesa, ki nam omogoča pravo izbiro in postavitev fotomodela. Ker pa nima vsak občutka za analizo človeka, kot ni vsak rojeni umetnik pa pri nekaterih fotografih to ni prisotno. Za svoje delo, projekte, ki si jih zamislim ne morem skozi to, saj želim da izdelek oddaja energijo, sporočilo, ki je predvideno in načrtovano že v samemu začetku pred iskanjem pravega fotomodela. Naj zveni se tako čudaško, a logično je, da je za dober izdelek potrebno poznati se marsikaj drugega ne le osnove fotografije.
2. Naši najboljši dnevi niso vaši
Kot velika večina ljudi rada uživa sončen dan, poletne dni ali pogled na padajoče snežinke, ni pri vseh tako. Ker smo čudaki, kar smo že predelali uživamo v pogledu na drugačne stvari. Razveseljuje nas pogled na megleno jutro, dež, sivino neba, ki ostale dolgočasi. Ko vsi veselo sedijo doma za svojimi televizijami in računalniki, mi veselo skačemo po dežju in lužah kot majhni otroci. Tudi v najslabših vremenskih razmerah vedno dobimo idejo in ustvarimo dober koncept in s tem samosvojo fotografijo. Ko opazujem ljudi pri hoji skozi mesto vsi s interesom v očeh opazujejo baročne, renesančne mogočne zgradbe. Včasih so zanimive a prej kot slej postanejo dolgočasne in monotone, saj ne izražajo nobene energije, ki bi bila samosvoja, drugačne kakor pri zapuščenih zgradbah. Zame so zgradbe kot ljudje, vsaka ima svojo notranjost, zgodovino, a bolj me privlačijo tiste, ki so med ljudmi označene za negativne, temačne, strašljive. Tudi ljudje...
Kot velika večina ljudi rada uživa sončen dan, poletne dni ali pogled na padajoče snežinke, ni pri vseh tako. Ker smo čudaki, kar smo že predelali uživamo v pogledu na drugačne stvari. Razveseljuje nas pogled na megleno jutro, dež, sivino neba, ki ostale dolgočasi. Ko vsi veselo sedijo doma za svojimi televizijami in računalniki, mi veselo skačemo po dežju in lužah kot majhni otroci. Tudi v najslabših vremenskih razmerah vedno dobimo idejo in ustvarimo dober koncept in s tem samosvojo fotografijo. Ko opazujem ljudi pri hoji skozi mesto vsi s interesom v očeh opazujejo baročne, renesančne mogočne zgradbe. Včasih so zanimive a prej kot slej postanejo dolgočasne in monotone, saj ne izražajo nobene energije, ki bi bila samosvoja, drugačne kakor pri zapuščenih zgradbah. Zame so zgradbe kot ljudje, vsaka ima svojo notranjost, zgodovino, a bolj me privlačijo tiste, ki so med ljudmi označene za negativne, temačne, strašljive. Tudi ljudje...
3. Se ne oziramo na mnenja drugih
Velikokrat se mi zgodi, da me ljudje smatrajo kot nenormalno, prizadeto zaradi mojega pogleda na svet, zapuščenost, sivino, dež in vse kar je med ljudmi označeno za negativno. S pogledom me ocenijo od glave do pet s podcenjevalnim pogledom in mi že s pogledom povedo, da me zaradi tega zaničujejo. A to me prav nič ne zanima! Vsak ima svoje mnenje, interese, živi in občuduje to kar mu daje veselje. Nekoč se mi je pri postavljanju razstave o zapuščenih zgradbah zgodilo, da se je mimo sprehodila druga fotografinja, ki me je s pogledom želela zažgati in iz sten potrgati že vse obešene fotografije. Ker je tisti čas tudi sama razstavljala se nikakor ni mogla sprijazniti s mano, mojim delom. Začutila sem in takoj sem vedela, da ji ni všeč moja barvitost, življenje, ki ga izraza moje delo. Medtem, ko se je kovala v zvezde s svojim monotonim delom je dobila nož v srce s tem, ko je videla da so njene fotografije brez duše četudi je na njih življenje. Pristopila je do mene in me vprašala:" Bos to vse razstavila?!" in žalostno, upajoče na negativni odgovor gledala v moje velike in zajetne pripravljene fotografije. Jaz ti ne morem pomagati, če se ti nisi pripravila boljše in če tvoje delo ne izžareva nobene energije in s tem življenja. Nisem se ozirala na njeno počutje, želje, interese, poglede, besede in sem nadaljevala s svojim delom.
Kot umetniki smo poleg svoje čudaške strani lahko tudi zelo odprti, direktni in brez omejitev. Saj tam kjer je prava umetnost ni omejitev. Umetnost je svobodno izražanje svojega uma, počutja, samih sebe in drugih skozi umetniški izdelek. S tem razlogom velikokrat ljudem pokažemo svoje najnovejše delo, saj starega ne želimo kazati. Vsak ima svoj način izražanja, umetniški pristop, pogled, a po večini smo fotografi velikokrat isti, če smo le vsi na isti valovni dolžini. Ne zanima nas mnenje drugih fotografov, ljudi in se s mnenjem drugih s tem razlogom ne obremenjujemo. Vsi pravi umetniki dobro vemo, da ima vsak svoj način izražanja, kot se tudi oblikuje svoje mnenje.
Velikokrat se mi zgodi, da me ljudje smatrajo kot nenormalno, prizadeto zaradi mojega pogleda na svet, zapuščenost, sivino, dež in vse kar je med ljudmi označeno za negativno. S pogledom me ocenijo od glave do pet s podcenjevalnim pogledom in mi že s pogledom povedo, da me zaradi tega zaničujejo. A to me prav nič ne zanima! Vsak ima svoje mnenje, interese, živi in občuduje to kar mu daje veselje. Nekoč se mi je pri postavljanju razstave o zapuščenih zgradbah zgodilo, da se je mimo sprehodila druga fotografinja, ki me je s pogledom želela zažgati in iz sten potrgati že vse obešene fotografije. Ker je tisti čas tudi sama razstavljala se nikakor ni mogla sprijazniti s mano, mojim delom. Začutila sem in takoj sem vedela, da ji ni všeč moja barvitost, življenje, ki ga izraza moje delo. Medtem, ko se je kovala v zvezde s svojim monotonim delom je dobila nož v srce s tem, ko je videla da so njene fotografije brez duše četudi je na njih življenje. Pristopila je do mene in me vprašala:" Bos to vse razstavila?!" in žalostno, upajoče na negativni odgovor gledala v moje velike in zajetne pripravljene fotografije. Jaz ti ne morem pomagati, če se ti nisi pripravila boljše in če tvoje delo ne izžareva nobene energije in s tem življenja. Nisem se ozirala na njeno počutje, želje, interese, poglede, besede in sem nadaljevala s svojim delom.
Kot umetniki smo poleg svoje čudaške strani lahko tudi zelo odprti, direktni in brez omejitev. Saj tam kjer je prava umetnost ni omejitev. Umetnost je svobodno izražanje svojega uma, počutja, samih sebe in drugih skozi umetniški izdelek. S tem razlogom velikokrat ljudem pokažemo svoje najnovejše delo, saj starega ne želimo kazati. Vsak ima svoj način izražanja, umetniški pristop, pogled, a po večini smo fotografi velikokrat isti, če smo le vsi na isti valovni dolžini. Ne zanima nas mnenje drugih fotografov, ljudi in se s mnenjem drugih s tem razlogom ne obremenjujemo. Vsi pravi umetniki dobro vemo, da ima vsak svoj način izražanja, kot se tudi oblikuje svoje mnenje.
4.Smo zbiratelji
Ko na zunanjih diskih, CD-jih, USB ključkih zbiramo fotografije iz več let nazaj, smo tudi zelo strastni zbiratelji. Svoje delo hranimo in čuvamo kakor zlato. Če se nam zgodi, da ga zaradi kakršnih koli težav izgubimo hitro izgubimo živce in smo obupani. Naše delo, zbirka fotografij nam pomeni vse. Naše fotografije, umetniško delo je kakor naš otrok, katerega skozi leta ustvarjanja vzgajamo in oblikujemo v boljšega. Fotografije in naše delo pa ni edino kar zbiramo. V naših zbirkah se najde vse od starih časopisov, razglednic, vsega kar nam je zanimivo in se kakor koli navezuje na naše delo in interese.
Kot fotografinjo zapuščenih zgradb me zanima zgodovina, prispevki, časopisne objave, kakršni koli članki o zgradbi, ki sem jo fotografirala. Nekoč sem več let spremljala zapuščeno zgradbo v centru Ljubljane, ki je nekoč veljala za največjo zgradbo v Ljubljani. Palača Kolizej, ki je kasneje postala narkomanska meka. Ko sem začela s dokumentiranjem zapuščenih objektov po Sloveniji sem do rušitve objekta zbirala vse članke, ki so bili kadar koli objavljeni ali natisnjeni v kateri koli izmed revij. Tako tiskane članke kot tudi internetne objave. Kar nekajkrat sem bila presenečena ob pogledu na zbirko katero hranim še danes. Presenetila me je strast s katero sem tisti čas, več noči, dni zbirala vse kar se je navezovalo na Kolizej.
Ko nas nekaj zares navdušuje in nam je všeč to shranimo. Četudi stvar občudujemo za krajši čas, še vedno jo hranimo in čuvamo v svoji zbirki, ki nam vedno znova daje moč.
Ko na zunanjih diskih, CD-jih, USB ključkih zbiramo fotografije iz več let nazaj, smo tudi zelo strastni zbiratelji. Svoje delo hranimo in čuvamo kakor zlato. Če se nam zgodi, da ga zaradi kakršnih koli težav izgubimo hitro izgubimo živce in smo obupani. Naše delo, zbirka fotografij nam pomeni vse. Naše fotografije, umetniško delo je kakor naš otrok, katerega skozi leta ustvarjanja vzgajamo in oblikujemo v boljšega. Fotografije in naše delo pa ni edino kar zbiramo. V naših zbirkah se najde vse od starih časopisov, razglednic, vsega kar nam je zanimivo in se kakor koli navezuje na naše delo in interese.
Kot fotografinjo zapuščenih zgradb me zanima zgodovina, prispevki, časopisne objave, kakršni koli članki o zgradbi, ki sem jo fotografirala. Nekoč sem več let spremljala zapuščeno zgradbo v centru Ljubljane, ki je nekoč veljala za največjo zgradbo v Ljubljani. Palača Kolizej, ki je kasneje postala narkomanska meka. Ko sem začela s dokumentiranjem zapuščenih objektov po Sloveniji sem do rušitve objekta zbirala vse članke, ki so bili kadar koli objavljeni ali natisnjeni v kateri koli izmed revij. Tako tiskane članke kot tudi internetne objave. Kar nekajkrat sem bila presenečena ob pogledu na zbirko katero hranim še danes. Presenetila me je strast s katero sem tisti čas, več noči, dni zbirala vse kar se je navezovalo na Kolizej.
Ko nas nekaj zares navdušuje in nam je všeč to shranimo. Četudi stvar občudujemo za krajši čas, še vedno jo hranimo in čuvamo v svoji zbirki, ki nam vedno znova daje moč.
5.Prekršili bomo zakone, da bi prišli do tega kar želimo
Skozi vse pretege bomo naredili vse, da bomo prišli do tega kar si želimo. Zato smo velikokrat pripravljeni pozabiti na zakone in se podati v razburljivo dogodivščino. Tisti čas ne razmišljamo o posledicah, ki pa nas tudi kasneje v najslabšem primeru ne živcirajo kaj preveč. Pomembno nam je, da pridemo do tistega zaklada, ki smo ga tisti trenutek želeli odkriti. Ne obremenjujemo s tem niti pred dejanjem niti po dejanju, saj nam je pomembno, da smo dobili to kar smo iskali in želeli.
Kot urban raziskovalcu, s čemer se ukvarjam že 7 let od leta 2007, se mi je že nekajkrat zgodilo, da me je pri kršenju zakonov dobila modra sila - policaji. Tisti trenutek sem se predstavila, povedala s čem se ukvarjam in stvar razložila. Dokler ne uporabimo sile za vstop v zapuščeni ali kakor koli varovani objekt ni komplikacij. Ko za vstop uporabimo silo, pripomočke pa se stvar velikokrat zaplete. A zato, še preden pride do srečanja s policaji poskrbimo, da nimamo problemov. Od leta 2007, ko se resno ukvarjam s zapuščenimi zgradbami po Sloveniji se mi je nazadnje zgodilo, da je policaj, ki je prišel na lokacijo že vedel kdo sem. Veliko ljudem sem poznana s svojo dejavnostjo skozi svoje članke v medijih.
Nekateri fotografi, ki pridejo na lokacijo, ki se s tem ne ukvarjajo resno ali potrebujejo lokacijo za kakšen resnejši projekt pa jim takšno početje včasih pride pošteno do živega. A s lepo besedo se da vsako kršitev zakona opravičiti tako ali drugače. Za resne namene se, da vse urediti. Tukaj pa bom v ospredje postavila amaterske fotografe, ki pridejo na lokacijo fotografirati fotomodel brez scenarija, brez kakršnega koli spoštovanja do zapuščenih zgradb. Kršijo zakon zato, da v notranjosti kasneje uničujejo interier za nekaj fotografij, ki so posnete pod stresom, brez sproščenosti in miru. Takrat tudi izdelek ni dober! Takšni so po navadi kasneje presenečeni, ko ob svojemu odhodu naletijo na policaje, ki jih popišejo in jih po možnosti tudi ovadijo. Na temu področju se hitro pokaže kdo je tisti pravi fotograf, ki pride s načrtom, planom A in B in se svojega dela loti profesionalno in s ekipo, ki je v pomoč.
Skozi vse pretege bomo naredili vse, da bomo prišli do tega kar si želimo. Zato smo velikokrat pripravljeni pozabiti na zakone in se podati v razburljivo dogodivščino. Tisti čas ne razmišljamo o posledicah, ki pa nas tudi kasneje v najslabšem primeru ne živcirajo kaj preveč. Pomembno nam je, da pridemo do tistega zaklada, ki smo ga tisti trenutek želeli odkriti. Ne obremenjujemo s tem niti pred dejanjem niti po dejanju, saj nam je pomembno, da smo dobili to kar smo iskali in želeli.
Kot urban raziskovalcu, s čemer se ukvarjam že 7 let od leta 2007, se mi je že nekajkrat zgodilo, da me je pri kršenju zakonov dobila modra sila - policaji. Tisti trenutek sem se predstavila, povedala s čem se ukvarjam in stvar razložila. Dokler ne uporabimo sile za vstop v zapuščeni ali kakor koli varovani objekt ni komplikacij. Ko za vstop uporabimo silo, pripomočke pa se stvar velikokrat zaplete. A zato, še preden pride do srečanja s policaji poskrbimo, da nimamo problemov. Od leta 2007, ko se resno ukvarjam s zapuščenimi zgradbami po Sloveniji se mi je nazadnje zgodilo, da je policaj, ki je prišel na lokacijo že vedel kdo sem. Veliko ljudem sem poznana s svojo dejavnostjo skozi svoje članke v medijih.
Nekateri fotografi, ki pridejo na lokacijo, ki se s tem ne ukvarjajo resno ali potrebujejo lokacijo za kakšen resnejši projekt pa jim takšno početje včasih pride pošteno do živega. A s lepo besedo se da vsako kršitev zakona opravičiti tako ali drugače. Za resne namene se, da vse urediti. Tukaj pa bom v ospredje postavila amaterske fotografe, ki pridejo na lokacijo fotografirati fotomodel brez scenarija, brez kakršnega koli spoštovanja do zapuščenih zgradb. Kršijo zakon zato, da v notranjosti kasneje uničujejo interier za nekaj fotografij, ki so posnete pod stresom, brez sproščenosti in miru. Takrat tudi izdelek ni dober! Takšni so po navadi kasneje presenečeni, ko ob svojemu odhodu naletijo na policaje, ki jih popišejo in jih po možnosti tudi ovadijo. Na temu področju se hitro pokaže kdo je tisti pravi fotograf, ki pride s načrtom, planom A in B in se svojega dela loti profesionalno in s ekipo, ki je v pomoč.
6.Naša prtljaga za počitnice izgleda kakor, da bi se selili
Tako je! Ko se odpravimo na svoj načrtovan fotografski potep s seboj vzamemo sto in eno reč. Najraje bi vzeli vso opremo, ki jo imamo a na koncu doma pustimo nekaj najmanj potrebnih kosov. Kasneje skozi dneve, ki jih preživljamo kot počitnice vidimo, da smo vzeli še nekaj stvari preveč. Na noben izlet se ne odpravimo brez polnega tanka bencina ali dodatnega denarja, ki nam omogoča, da se vmes do svojega cilja še kar nekajkrat ustavimo za fotografiranje. Kadar koli se odpravljamo na fotografski potep s seboj vzamemo od A tja daleč do Ž veliko stvari brez katerih ne moremo. Naša oprema je naša ljubezen brez katere ne moremo in se težko ločimo tudi od tistih najmanjših koščkov naše fotografske opreme. Kot se risar težko loči od svoje zbirke grafitnih svinčnikov in svoje skicirke, se mi težko ločimo od naših detajlov opreme.
Sama za daljši čas, ko grem na počitnice ne morem brez svoje fotografske torbe v kateri hranim dva fotoaparat in še kar nekaj drugih potrebščin, objektivov brez katerih ne morem. To je zame osnova. Kaj vse pa vzamem s seboj še v ostalih potovalnih torbah pa je skrivnost. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem bila s strani sopotnika, boljše polovice kregana zakaj s seboj nosim toliko torb, stvari, če jih na koncu ne bom potrebovala. Vedno s velikim nasmehom zatrjujem, da vse kar sem pripravila in vzela s seboj potrebujem. Na koncu s velikimi nahrbtniki, več torbami in mojo drago fotografsko torbo izgledam kakor da se selim.
Ko imam v načrtu portretno fotografiranje, četudi fotografiram le nekaj kilometrov stran od svojega doma s seboj vzamem vse od kovčka na kolesih, torbe in fotografske torbe. S seboj vzamem vse od opreme, tja do potrebščin za make up in druge meni potrebne stvari brez katerih portretnega fotografiranja pri meni ni. Tako se s nahrbtnikom na ramenih, fotografsko torbo okoli ramena in kovčkom na kolesih sprehajam in v očeh ljudi velikokrat izgledam kot tujec. Tako je! Tujec, ki je prišel na počitnice in govori vaš domači jezik!
Kdo bi nas razumel nas fotografe, ha? A to je le začetek vseh naših mentalnih značilnosti, ki nas oblikujejo.
Tako je! Ko se odpravimo na svoj načrtovan fotografski potep s seboj vzamemo sto in eno reč. Najraje bi vzeli vso opremo, ki jo imamo a na koncu doma pustimo nekaj najmanj potrebnih kosov. Kasneje skozi dneve, ki jih preživljamo kot počitnice vidimo, da smo vzeli še nekaj stvari preveč. Na noben izlet se ne odpravimo brez polnega tanka bencina ali dodatnega denarja, ki nam omogoča, da se vmes do svojega cilja še kar nekajkrat ustavimo za fotografiranje. Kadar koli se odpravljamo na fotografski potep s seboj vzamemo od A tja daleč do Ž veliko stvari brez katerih ne moremo. Naša oprema je naša ljubezen brez katere ne moremo in se težko ločimo tudi od tistih najmanjših koščkov naše fotografske opreme. Kot se risar težko loči od svoje zbirke grafitnih svinčnikov in svoje skicirke, se mi težko ločimo od naših detajlov opreme.
Sama za daljši čas, ko grem na počitnice ne morem brez svoje fotografske torbe v kateri hranim dva fotoaparat in še kar nekaj drugih potrebščin, objektivov brez katerih ne morem. To je zame osnova. Kaj vse pa vzamem s seboj še v ostalih potovalnih torbah pa je skrivnost. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem bila s strani sopotnika, boljše polovice kregana zakaj s seboj nosim toliko torb, stvari, če jih na koncu ne bom potrebovala. Vedno s velikim nasmehom zatrjujem, da vse kar sem pripravila in vzela s seboj potrebujem. Na koncu s velikimi nahrbtniki, več torbami in mojo drago fotografsko torbo izgledam kakor da se selim.
Ko imam v načrtu portretno fotografiranje, četudi fotografiram le nekaj kilometrov stran od svojega doma s seboj vzamem vse od kovčka na kolesih, torbe in fotografske torbe. S seboj vzamem vse od opreme, tja do potrebščin za make up in druge meni potrebne stvari brez katerih portretnega fotografiranja pri meni ni. Tako se s nahrbtnikom na ramenih, fotografsko torbo okoli ramena in kovčkom na kolesih sprehajam in v očeh ljudi velikokrat izgledam kot tujec. Tako je! Tujec, ki je prišel na počitnice in govori vaš domači jezik!
Kdo bi nas razumel nas fotografe, ha? A to je le začetek vseh naših mentalnih značilnosti, ki nas oblikujejo.
7.Gledanje filmov skupaj ni kot je v pričakovanju
HD resolucija, ostrina, barve, globina, zgodba filma, kakovost posnetega filma, make up na igralcih in to je le nekaj malenkosti katere opazimo že v prvih 10 minutah filma. Ker imamo sokolje oko po domače povedano fotografsko oko opazimo prav vsako malenkost. Kot je psihoanaliza fotomodela, pripravljeni scenarij pred fotografiranjem je tudi pri gledanju filma. Ce nam igralska zasedba ni všeč, nam tudi film avtomatično ne bo. A to ne pomeni, da si ga ne bomo ogledali. Pogledali ga bomo s razlogom, da vidimo ali je dobra zgodba ali iz tega lahko potegnemo kakšno novo idejo za fotografiranje ali pa, če je vloga kakšnega igralca bolj simpatična kot pri prejšnjemu filmu. Skritizirali bomo prav vsako malenkost filma, ki nam ne bo všeč. Najhuje kar se vam lahko zgodi ob gledanju filma s nami pa je.. komentiranje in napovedovanje naslednjih scen filma. Ker si že v naprej preberemo in pogledamo napovednik filma si že ustvarimo sliko, scenarij v svoji glavi. Imamo fotografski spomin in profesionalci dober občutek za vizualizacijo. Če si želite ogledati film v miru, vam odsvetujem obisk kina, ogled filma v naši prisotnosti. Seveda, če ga izberemo sami pa nas boste težko ločili stran od ekrana ali platna. Takrat vemo, da je film dober in nam je všeč. Da o predpripravah na ogled filma ne govorim! Še predno se udobno namestimo se lahko pripravite, da bomo še minimalno 2x vstali in se iztrgali iz vašega objema ali bližine. Najprej nas bo zmotila slaba osvetlitev prostora, potem bo slika in bomo začeli s korekcijami slike. Vse od ostrine, barvitosti, globine, velikosti podnapisov, tja do sto in enega različnega filtra. Če nimate dobrega programa, ki podpira kodeke in filtre za obdelavo slike filma rajši niti ne povabite na ogled filma. Vam toplo odsvetujem! To je le malenkost na katero se lahko pripravite! Kaj pride po koncu filma je še hujše. Komentiranje po dolgem in počez, kako je film slabo posnet.
Tukaj iz lastnih izkušenj sočustvujem s vami in vam povem, da se lahko pripravite na najhujše. Včasih smo se pripravljeni tudi skregati zato katero kvaliteto, film bomo gledali.
“Zakaj nisi dal boljše kvalitete filma dol? Ti si dal najslabšo DVD kvaliteto, sama sem videla, da je matroska, Bluray kvaliteta že online! Jaz tega ne bom gledala! Jaz tako ne morem gledati! To je brez veze! To se nič ne vidi, vse zamegljeno! Kakšne so barve, zakaj je tako temno!” In to je le začetek s katerim začnem jaz še pred gledanjem filma.
Naša izbira filmov ni ista kakor vaša to je dejstvo! Po večini nas zanimajo starejši filmi, ki nam dajejo ideje, se vidimo v njih in jih na sto in en način s užitkom gledamo, ker vemo, da bomo iz njih nekaj dobili. Če nas želite inspirirati in obdržati ob sebi, v svojemu objemu pri gledanju filma upoštevajte našo umetniško plat in okus. Dolgočasnih filmov, slabe kvalitete, brez neke zanimive zgodbe ne bomo gledali in ostali boste sami.
HD resolucija, ostrina, barve, globina, zgodba filma, kakovost posnetega filma, make up na igralcih in to je le nekaj malenkosti katere opazimo že v prvih 10 minutah filma. Ker imamo sokolje oko po domače povedano fotografsko oko opazimo prav vsako malenkost. Kot je psihoanaliza fotomodela, pripravljeni scenarij pred fotografiranjem je tudi pri gledanju filma. Ce nam igralska zasedba ni všeč, nam tudi film avtomatično ne bo. A to ne pomeni, da si ga ne bomo ogledali. Pogledali ga bomo s razlogom, da vidimo ali je dobra zgodba ali iz tega lahko potegnemo kakšno novo idejo za fotografiranje ali pa, če je vloga kakšnega igralca bolj simpatična kot pri prejšnjemu filmu. Skritizirali bomo prav vsako malenkost filma, ki nam ne bo všeč. Najhuje kar se vam lahko zgodi ob gledanju filma s nami pa je.. komentiranje in napovedovanje naslednjih scen filma. Ker si že v naprej preberemo in pogledamo napovednik filma si že ustvarimo sliko, scenarij v svoji glavi. Imamo fotografski spomin in profesionalci dober občutek za vizualizacijo. Če si želite ogledati film v miru, vam odsvetujem obisk kina, ogled filma v naši prisotnosti. Seveda, če ga izberemo sami pa nas boste težko ločili stran od ekrana ali platna. Takrat vemo, da je film dober in nam je všeč. Da o predpripravah na ogled filma ne govorim! Še predno se udobno namestimo se lahko pripravite, da bomo še minimalno 2x vstali in se iztrgali iz vašega objema ali bližine. Najprej nas bo zmotila slaba osvetlitev prostora, potem bo slika in bomo začeli s korekcijami slike. Vse od ostrine, barvitosti, globine, velikosti podnapisov, tja do sto in enega različnega filtra. Če nimate dobrega programa, ki podpira kodeke in filtre za obdelavo slike filma rajši niti ne povabite na ogled filma. Vam toplo odsvetujem! To je le malenkost na katero se lahko pripravite! Kaj pride po koncu filma je še hujše. Komentiranje po dolgem in počez, kako je film slabo posnet.
Tukaj iz lastnih izkušenj sočustvujem s vami in vam povem, da se lahko pripravite na najhujše. Včasih smo se pripravljeni tudi skregati zato katero kvaliteto, film bomo gledali.
“Zakaj nisi dal boljše kvalitete filma dol? Ti si dal najslabšo DVD kvaliteto, sama sem videla, da je matroska, Bluray kvaliteta že online! Jaz tega ne bom gledala! Jaz tako ne morem gledati! To je brez veze! To se nič ne vidi, vse zamegljeno! Kakšne so barve, zakaj je tako temno!” In to je le začetek s katerim začnem jaz še pred gledanjem filma.
Naša izbira filmov ni ista kakor vaša to je dejstvo! Po večini nas zanimajo starejši filmi, ki nam dajejo ideje, se vidimo v njih in jih na sto in en način s užitkom gledamo, ker vemo, da bomo iz njih nekaj dobili. Če nas želite inspirirati in obdržati ob sebi, v svojemu objemu pri gledanju filma upoštevajte našo umetniško plat in okus. Dolgočasnih filmov, slabe kvalitete, brez neke zanimive zgodbe ne bomo gledali in ostali boste sami.
8.Označimo vse kar je naše in zaščitimo svoje delo
Če se gre za naše umetniško, fotografsko delo ga boste redko kdaj videli brez podpisa ali vodnega žiga. Svoje delo predstavljamo s svojim imenom, priimkom, vzdevkom, logotipom s čemer koli si zaželimo. Svoje delo sovražimo dati iz svojih rok nepodpisano s našo obdelavo ali podpisom. Če prodajamo svoj izdelek s katerimi se kasneje vi kot naročniki predstavljate bo naše delo podpisano ne le enkrat ampak tudi s umetniškim pristopom, obdelavo, samim načinom fotografiranja. Svoje delo bomo zaščitili na sto in en način brez nespoštljivimi ljudmi, ki ne spoštujejo našega dela, truda, časa. To je točka, v kateri sem se razpisala že zgoraj. Vsak umetnik svoje delo predstavlja kot končan izdelek. Če je delo podpisano, zaščiteno se kot stranka, fotomodel naročnik ali kdor koli že ste nimate kaj vtikati in ga popravljati. Če vam kaj ni všeč lahko rečete nam fotografom in bomo popravili kakor nam bo v dobri volji. Svoje delo predstavljamo s svojim stilom in če ta komur koli ni všeč, to ni naš problem. Mi smo svoje delo opravili, si vzeli čas za vas, prejeli plačilo ali pa še hujše delali zastonj. Zato, da na koncu dobimo nespoštovanje svojega dela, našega truda?!
V tej točki se lahko sama zelo razpišem saj ljudje v tej državi kot tudi drugje ne cenijo umetnosti in so daleč stran od kulturno razgledanih ljudi. Dokler ima moje delo zaščito na sto in en način, podpis predstavlja moje delo, ime priimek in mene kot umetnika. Če ti moje delo ni všeč potem pojdi drugam, ker pri meni nimaš kaj iskati!
Velikokrat se mi je zgodilo, da sem si vzela čas, naredila prostovoljno delo v pomoč ljudem, ki pa so bili po brezplačnem delu še nesramni. Nekateri so si dovolili celo tako daleč, da so me zaradi svoje neučakanosti prosili za surove fotografije direktno iz fotoaparat. To je polizdelek, ki ga noben profesionalni fotograf ne bo dal od sebe! In, če potrebujete fotografije brez vodnega žiga, se da zmeniti ampak morate imeti res srečo.
Označimo vse kar nas predstavlja in smo pri tem zelo strogi!
Če se gre za naše umetniško, fotografsko delo ga boste redko kdaj videli brez podpisa ali vodnega žiga. Svoje delo predstavljamo s svojim imenom, priimkom, vzdevkom, logotipom s čemer koli si zaželimo. Svoje delo sovražimo dati iz svojih rok nepodpisano s našo obdelavo ali podpisom. Če prodajamo svoj izdelek s katerimi se kasneje vi kot naročniki predstavljate bo naše delo podpisano ne le enkrat ampak tudi s umetniškim pristopom, obdelavo, samim načinom fotografiranja. Svoje delo bomo zaščitili na sto in en način brez nespoštljivimi ljudmi, ki ne spoštujejo našega dela, truda, časa. To je točka, v kateri sem se razpisala že zgoraj. Vsak umetnik svoje delo predstavlja kot končan izdelek. Če je delo podpisano, zaščiteno se kot stranka, fotomodel naročnik ali kdor koli že ste nimate kaj vtikati in ga popravljati. Če vam kaj ni všeč lahko rečete nam fotografom in bomo popravili kakor nam bo v dobri volji. Svoje delo predstavljamo s svojim stilom in če ta komur koli ni všeč, to ni naš problem. Mi smo svoje delo opravili, si vzeli čas za vas, prejeli plačilo ali pa še hujše delali zastonj. Zato, da na koncu dobimo nespoštovanje svojega dela, našega truda?!
V tej točki se lahko sama zelo razpišem saj ljudje v tej državi kot tudi drugje ne cenijo umetnosti in so daleč stran od kulturno razgledanih ljudi. Dokler ima moje delo zaščito na sto in en način, podpis predstavlja moje delo, ime priimek in mene kot umetnika. Če ti moje delo ni všeč potem pojdi drugam, ker pri meni nimaš kaj iskati!
Velikokrat se mi je zgodilo, da sem si vzela čas, naredila prostovoljno delo v pomoč ljudem, ki pa so bili po brezplačnem delu še nesramni. Nekateri so si dovolili celo tako daleč, da so me zaradi svoje neučakanosti prosili za surove fotografije direktno iz fotoaparat. To je polizdelek, ki ga noben profesionalni fotograf ne bo dal od sebe! In, če potrebujete fotografije brez vodnega žiga, se da zmeniti ampak morate imeti res srečo.
Označimo vse kar nas predstavlja in smo pri tem zelo strogi!
9.Vsi ostali so bedni
Nismo samovšečni, prevzvišeni profesionalci, ki mislijo, da so pomembni! Pomota! Cenimo svoje delo, ki ga opravljam os veseljem in hrani našo dušo, trebuh in s tem možgane. Smo zelo kritični in pri svojemu delu smo zelo ponosni. Ne bomo požrli svojega ponosa s lahkoto in pokomentirali tujega dela, če nam to ne bo zares všeč. Na tej točki se pokaže tudi naša iskrenost, direktnost. Zakaj bi dali pohvalo nekomu, čigar delo nam ni všeč? Zakaj bi spustili v svoj krog ljudi ob katerih se ne počutimo prijetno in nam njihov pristop ni všeč? Fotografi, kot tudi mnogi drugi umetniki znamo biti okoli svojega dela zelo egoistični. Všeč nam je le naše delo, cenimo in smo ponosni le nad svojim delom. To pa ne pomeni, da si tujega ne ogledamo. S veseljem si ogledamo tuje fotografske razstave, ki se nam zdijo zanimive. Če so nam fotografije všeč, se s veseljem zapletemo v obširno debato. Če pa nam niso všeč pa gremo le naprej in si mislimo svoje, kako bi lahko sami naredili mnogo boljše. To ni ponosno obnašanje, prevzvišenih ljudi kakor bi večina, ki vas sedaj bere ta članek rekla. Naš pogled na lastno delo v primerjavi s tujim je takšno. Če nam je nekaj všeč, nam je, bomo tuje delo delili, predlagali naprej, če nam ni nam pač ni! Nismo lažnivci in tudi pri svojemu delu, med fotografiranjem smo zelo odkriti. Če nam postavitev fotomodela ni všeč, ga popravimo. Če nas ne uboga smo strogi in povzdignemo glas, če je to potrebno. Razmerje med fotografom in fotomodelom je tudi tema iz katere bi se lahko razvilo obširno besedilo in diskusija. Ljudje smo različni, svoje mnenje izražamo, vsekakor pa velikokrat svoj lastni imperij dela, okolico kujemo v zvezde kot najboljše.
Sama se v tej točki ne vidim kot egoistično in ponosa polno osebo. Saj cenim tuje delo kolikor svoje, a res je, da ga s težavo in redkokdaj skoraj nikoli pokomentiram, če mi le ta ni zares všeč in me inspirira. Kot umetnica v pogledu na tujo umetnost, izražanje iščem inspiracijo. Če me neko delo inspirira in mi da navdih, novo idejo ga s velikim veseljem pohvalim. Če pa me ne preseneti in ne gane tudi za najmanjši mili milimeter pa se mi zdi dolgočasno in škoda časa, ki sem si ga vzela za ogled.
Nismo samovšečni, prevzvišeni profesionalci, ki mislijo, da so pomembni! Pomota! Cenimo svoje delo, ki ga opravljam os veseljem in hrani našo dušo, trebuh in s tem možgane. Smo zelo kritični in pri svojemu delu smo zelo ponosni. Ne bomo požrli svojega ponosa s lahkoto in pokomentirali tujega dela, če nam to ne bo zares všeč. Na tej točki se pokaže tudi naša iskrenost, direktnost. Zakaj bi dali pohvalo nekomu, čigar delo nam ni všeč? Zakaj bi spustili v svoj krog ljudi ob katerih se ne počutimo prijetno in nam njihov pristop ni všeč? Fotografi, kot tudi mnogi drugi umetniki znamo biti okoli svojega dela zelo egoistični. Všeč nam je le naše delo, cenimo in smo ponosni le nad svojim delom. To pa ne pomeni, da si tujega ne ogledamo. S veseljem si ogledamo tuje fotografske razstave, ki se nam zdijo zanimive. Če so nam fotografije všeč, se s veseljem zapletemo v obširno debato. Če pa nam niso všeč pa gremo le naprej in si mislimo svoje, kako bi lahko sami naredili mnogo boljše. To ni ponosno obnašanje, prevzvišenih ljudi kakor bi večina, ki vas sedaj bere ta članek rekla. Naš pogled na lastno delo v primerjavi s tujim je takšno. Če nam je nekaj všeč, nam je, bomo tuje delo delili, predlagali naprej, če nam ni nam pač ni! Nismo lažnivci in tudi pri svojemu delu, med fotografiranjem smo zelo odkriti. Če nam postavitev fotomodela ni všeč, ga popravimo. Če nas ne uboga smo strogi in povzdignemo glas, če je to potrebno. Razmerje med fotografom in fotomodelom je tudi tema iz katere bi se lahko razvilo obširno besedilo in diskusija. Ljudje smo različni, svoje mnenje izražamo, vsekakor pa velikokrat svoj lastni imperij dela, okolico kujemo v zvezde kot najboljše.
Sama se v tej točki ne vidim kot egoistično in ponosa polno osebo. Saj cenim tuje delo kolikor svoje, a res je, da ga s težavo in redkokdaj skoraj nikoli pokomentiram, če mi le ta ni zares všeč in me inspirira. Kot umetnica v pogledu na tujo umetnost, izražanje iščem inspiracijo. Če me neko delo inspirira in mi da navdih, novo idejo ga s velikim veseljem pohvalim. Če pa me ne preseneti in ne gane tudi za najmanjši mili milimeter pa se mi zdi dolgočasno in škoda časa, ki sem si ga vzela za ogled.
10. Ko zavist dobi novo dimenzijo
Kot je pri moških opaziti dobro poznano zavist, ki jo imenujemo zavist - penis ali kakor koli...Moški tekmujejo; Jaz imam večjega? Ima on debelejšega? Misliš da je njim podrl več žensk?… Pri fotografih obstaja drugačna zavist. Kot smo že skozi članek prebrali znamo biti zelo egoistična bitja in polni ponosa. To pa se izraža tudi pri nakupu kamere in ostale fotografske opreme. Med fotografi vlada tekmovalnost, kdo ima boljšo opremo, kdo ima več, kdo je zanjo zapravil več denarja… Tekmovalnost, tekmovalnost, kdo je boljši, kdo je naj in kdo je the best…
Tega ne maram, zato se v tej točki tekmovalnosti ne vidim. S nikomer ne želim tekmovati v vloženemu denarju v opremo, kakovosti fotoaparata in ostalih stvari. Zanima me le to kaj imam jaz in kaj s tem lahko naredim. V tej točki velikokrat vidim, da tekmujejo amaterski fotografi, kateri so zavistni ljudem, ki se s fotografijo ukvarjajo profesionalno. Ker sami ne znajo narediti dobrega izdelka zavidajo in se ubijajo s mislijo kako potrebujejo kupiti nov fotoaparat. Napačno mišljenje! Človek, pravi umetnik, dober fotograf bo s minimalnim naredil dobro fotografijo. Pravi umetnik zna narediti iz minimalnih potrebščin velik in dober izdelek. Na primer vam dam en primer… Slikar ostane brez slikarske barve, nima papirja, platna na katerega bi narisal in tako svojo vizualizacijo, sliko v glavi preložil na papir. Kaj bo naredil?! Ker nima denarja verjetno ne bo šel v trgovino in ukradel barv, ampak se bo znašel s tem kar ima. Sama se ukvarjam poleg fotografije tudi s slikarstvom, oblikovanjem, šivanjem in drugimi stvarmi. Ko nimam nič se znajdem s tem kar imam. To je kakor kuhinja, izkoristi to kar imaš in naredi božanski okus hrane s minimalnim. Tako bi se kot umetnica, ki me umetnost spremlja že celo življenje v primeru, ko ne bi imela barv znašla in odšla v naravo. Nabrala bi čim več naravnih materialov, lesa, rož, kamenja, zemlje in s njih ustvarila slikarski ali kakršen koli drugačni umetniški izdelek. S rožami, listjem dreves bi risala na zavrženi časopisni papir ali kamen, Rože in ostali naravni živi elementi, puščajo pigment zaradi česar so super alternativa, ko pri sebi nimamo pripomočkov za risanje, a nujno moramo idejo preliti na papir. Tako je tudi pri fotografih! Vedno sem govorila, da človek za dobro fotografijo ne potrebuje imeti dragega fotoaparata ali kamere, s katero posname »gigastičen« video posnetek. Tudi o tej točki sem pisala že v samemu uvodu tega članka.
Dobrega fotografa ne oblikuje njegova oprema, pripomočki, temveč njegovo znanje, ki ga ima v glavi. Za dobro fotografijo, profesionalnega izgleda človek potrebuje le znanje o fotografiji in drugih kategorijah likovne umetnosti. Če imaš ti dober fotoaparat in ne znaš narediti dobre kompozicije, ki je osnova vsakega likovnega dela ti draga fotografska oprema nič ne pomaga. Dobro fotografijo oblikuje dobra kompozicija, uvrstitev predmeta, fotomodela v fotografijo. To je le minimalno. Potem je tukaj tudi dobro poznavanje barv, padanja svetlobe, odsevov in ostalega. Dober fotograf še predno posname fotografijo točno ve kaj želi ujeti vanjo, kaj bo njeno sporočilo. Če je poleg dobrega umetnika, fotografa tudi dober retušer si že v naprej v glavi ustvari sliko končnega izdelka, kako bo fotografija izgledala , ko bo obdelana računalniško ali s kakršno koli tehniko analogne fotografije. Pri tej točki se ustavi veliko amaterskih fotografov, katerih zavist ne pozna meja. Profesionalni fotografi, ki so razgledani tudi na področju drugih likovnih kategorij umetnosti, znajo oceniti in narediti dobro fotografijo pa se s to točko ne obremenjujejo ampak gredo naprej.
Nekoč se mi je zgodilo, da sem šla na ogled neke lokacije s starejšim fotografom. S seboj sem imela svoj Nikon D7100 on pa je imel nek model Canon aparata. Ko sva prispela na lokacijo, bila je zima mi je rekel: »Ne vem, če boš s tem aparatom lahko fotografirala to! Moraš imeti kaj takšnega, kot imam jaz.« Aja a res?! Se opravičujem, ker nimam denarja in službe, da bi si kupila nek fotoaparat star 5 let, ki je bil takrat 3000evrov. Kasneje se mi je isti fotograf s svojim pretiranim prevzvišenim pristopom pokazal kot popolnoma nesposoben. Ko sem ga odpeljala v Koper, da mu pokažem eno zapuščeno lokacijo, me je uporabil za fotomodel. Od takšnega fotografa, ki ima takšno »ponosno« opremo sem pričakovala, da bo tudi fotografski izdelek na koncu dober. Ko mi je prinesel CD s fotografijami sem dobila dokaz… Tisti, ki se s svojo opremo hvali in podcenjuje druge, verjetno nima razloga, da se hvalil.
Dokler med ljudmi vlada zavist bo vladala tudi nespretnost, slabo izražanje, nespoštovanje in s tem tudi ne bo napredka.
Bodi zadovoljen s tem kar imaš, kaj ti omogočajo finance in se nauči s minimalnim narediti dober izdelek.
Kot je pri moških opaziti dobro poznano zavist, ki jo imenujemo zavist - penis ali kakor koli...Moški tekmujejo; Jaz imam večjega? Ima on debelejšega? Misliš da je njim podrl več žensk?… Pri fotografih obstaja drugačna zavist. Kot smo že skozi članek prebrali znamo biti zelo egoistična bitja in polni ponosa. To pa se izraža tudi pri nakupu kamere in ostale fotografske opreme. Med fotografi vlada tekmovalnost, kdo ima boljšo opremo, kdo ima več, kdo je zanjo zapravil več denarja… Tekmovalnost, tekmovalnost, kdo je boljši, kdo je naj in kdo je the best…
Tega ne maram, zato se v tej točki tekmovalnosti ne vidim. S nikomer ne želim tekmovati v vloženemu denarju v opremo, kakovosti fotoaparata in ostalih stvari. Zanima me le to kaj imam jaz in kaj s tem lahko naredim. V tej točki velikokrat vidim, da tekmujejo amaterski fotografi, kateri so zavistni ljudem, ki se s fotografijo ukvarjajo profesionalno. Ker sami ne znajo narediti dobrega izdelka zavidajo in se ubijajo s mislijo kako potrebujejo kupiti nov fotoaparat. Napačno mišljenje! Človek, pravi umetnik, dober fotograf bo s minimalnim naredil dobro fotografijo. Pravi umetnik zna narediti iz minimalnih potrebščin velik in dober izdelek. Na primer vam dam en primer… Slikar ostane brez slikarske barve, nima papirja, platna na katerega bi narisal in tako svojo vizualizacijo, sliko v glavi preložil na papir. Kaj bo naredil?! Ker nima denarja verjetno ne bo šel v trgovino in ukradel barv, ampak se bo znašel s tem kar ima. Sama se ukvarjam poleg fotografije tudi s slikarstvom, oblikovanjem, šivanjem in drugimi stvarmi. Ko nimam nič se znajdem s tem kar imam. To je kakor kuhinja, izkoristi to kar imaš in naredi božanski okus hrane s minimalnim. Tako bi se kot umetnica, ki me umetnost spremlja že celo življenje v primeru, ko ne bi imela barv znašla in odšla v naravo. Nabrala bi čim več naravnih materialov, lesa, rož, kamenja, zemlje in s njih ustvarila slikarski ali kakršen koli drugačni umetniški izdelek. S rožami, listjem dreves bi risala na zavrženi časopisni papir ali kamen, Rože in ostali naravni živi elementi, puščajo pigment zaradi česar so super alternativa, ko pri sebi nimamo pripomočkov za risanje, a nujno moramo idejo preliti na papir. Tako je tudi pri fotografih! Vedno sem govorila, da človek za dobro fotografijo ne potrebuje imeti dragega fotoaparata ali kamere, s katero posname »gigastičen« video posnetek. Tudi o tej točki sem pisala že v samemu uvodu tega članka.
Dobrega fotografa ne oblikuje njegova oprema, pripomočki, temveč njegovo znanje, ki ga ima v glavi. Za dobro fotografijo, profesionalnega izgleda človek potrebuje le znanje o fotografiji in drugih kategorijah likovne umetnosti. Če imaš ti dober fotoaparat in ne znaš narediti dobre kompozicije, ki je osnova vsakega likovnega dela ti draga fotografska oprema nič ne pomaga. Dobro fotografijo oblikuje dobra kompozicija, uvrstitev predmeta, fotomodela v fotografijo. To je le minimalno. Potem je tukaj tudi dobro poznavanje barv, padanja svetlobe, odsevov in ostalega. Dober fotograf še predno posname fotografijo točno ve kaj želi ujeti vanjo, kaj bo njeno sporočilo. Če je poleg dobrega umetnika, fotografa tudi dober retušer si že v naprej v glavi ustvari sliko končnega izdelka, kako bo fotografija izgledala , ko bo obdelana računalniško ali s kakršno koli tehniko analogne fotografije. Pri tej točki se ustavi veliko amaterskih fotografov, katerih zavist ne pozna meja. Profesionalni fotografi, ki so razgledani tudi na področju drugih likovnih kategorij umetnosti, znajo oceniti in narediti dobro fotografijo pa se s to točko ne obremenjujejo ampak gredo naprej.
Nekoč se mi je zgodilo, da sem šla na ogled neke lokacije s starejšim fotografom. S seboj sem imela svoj Nikon D7100 on pa je imel nek model Canon aparata. Ko sva prispela na lokacijo, bila je zima mi je rekel: »Ne vem, če boš s tem aparatom lahko fotografirala to! Moraš imeti kaj takšnega, kot imam jaz.« Aja a res?! Se opravičujem, ker nimam denarja in službe, da bi si kupila nek fotoaparat star 5 let, ki je bil takrat 3000evrov. Kasneje se mi je isti fotograf s svojim pretiranim prevzvišenim pristopom pokazal kot popolnoma nesposoben. Ko sem ga odpeljala v Koper, da mu pokažem eno zapuščeno lokacijo, me je uporabil za fotomodel. Od takšnega fotografa, ki ima takšno »ponosno« opremo sem pričakovala, da bo tudi fotografski izdelek na koncu dober. Ko mi je prinesel CD s fotografijami sem dobila dokaz… Tisti, ki se s svojo opremo hvali in podcenjuje druge, verjetno nima razloga, da se hvalil.
Dokler med ljudmi vlada zavist bo vladala tudi nespretnost, slabo izražanje, nespoštovanje in s tem tudi ne bo napredka.
Bodi zadovoljen s tem kar imaš, kaj ti omogočajo finance in se nauči s minimalnim narediti dober izdelek.
Morda sem tudi zato rajši na ulici in živim minimalno? Hmm malo me je zaneslo. A prepričana sem in pri tem, kar sem že velikokrat rekla vztrajam… Rajši nimam nič, minimalno in s tem naredim nekaj konkretnega, da se za menoj praši, kot to, da sem zavistna, egoistična in s tem uničujem svojo karmo in svoj pristop do dela.
11. Svoj čas preživljamo s zanimivimi in dobrimi ljudmi
Kdo so za nas dobri ljudje se verjetno vpraša vsak, ki prebere naslov te točke. Je to človek, ki ima dobro srce, spoštljiv, iskren in se zna obnašati? Je to oseba, ki je drugačna in se nam zato zdi zanimiva? Mogoče ste zanimivi, uredu, cool, zanimivi za pogovor, lepega videza... A to niso ljudje s katerimi preživimo večino svojega časa. Ker je kot je že znano fotografija naša ljubezen, naša strast, naše delo, večino svojega časa preživljamo s fotomodeli, scenaristi, make up artisti, pomočniki fotografa in ostalo ekipo. To so ljudje, katerim poleg svojih domačih, ljubljenih oseb posvetimo naj več svojega časa. Čas, ko ne delamo in nismo za fotografskim objektivom posvečamo nabiranju novih idej, načrtovanju fotografiranj in svojemu ustvarjanju. Včasih zaradi svojega urnika, stvari, ki nas zanimajo, veselijo in veselja do umetnosti nimamo časa slediti tempu. Takrat velikokrat damo stare projekte na stran in jih končamo, fotografije uredimo, ko lažje zadihamo. Svoj čas radi preživljamo kvalitetno in ne ob posedanju po gostilnah, pitju kave in opravljanju. Srečanje in pijača nas zanima le takrat, ko se moramo s ekipo, bodočim fotomodelom srečati, osebno predebatirati in isti skozi načrt fotografiranja. To je edini prosti čas, ki ga poleg uresničevanja svojih interesov, fotografiranja posvečamo ljudem. Če nas kot oseba ne inspirirate, navdušite s svojo drugačnostjo, energijo, lepim obrazom in skupnimi interesi vam verjetno ne bomo posvetili preveč časa.
Osebno se mi ne da zapravljati časa za nepotrebne stvari in srečevanja s ljudmi, kateri večino časa jokajo za takšnimi in drugačnimi stvarmi. Če te ljudje niso moji prijatelji to ne pride skozi. Poleg vsega pa najdemo čas tudi za prijatelje, poleg družine in fotografije, ki sta naši dve največji ljubezni. Čas, ki ga ne preživim za računalnikom in ga ne posvetim delu, rada posvetim svoji ljubljeni osebi ali drugim umetniškim interesom ali podvigom.
Kdo so za nas dobri ljudje se verjetno vpraša vsak, ki prebere naslov te točke. Je to človek, ki ima dobro srce, spoštljiv, iskren in se zna obnašati? Je to oseba, ki je drugačna in se nam zato zdi zanimiva? Mogoče ste zanimivi, uredu, cool, zanimivi za pogovor, lepega videza... A to niso ljudje s katerimi preživimo večino svojega časa. Ker je kot je že znano fotografija naša ljubezen, naša strast, naše delo, večino svojega časa preživljamo s fotomodeli, scenaristi, make up artisti, pomočniki fotografa in ostalo ekipo. To so ljudje, katerim poleg svojih domačih, ljubljenih oseb posvetimo naj več svojega časa. Čas, ko ne delamo in nismo za fotografskim objektivom posvečamo nabiranju novih idej, načrtovanju fotografiranj in svojemu ustvarjanju. Včasih zaradi svojega urnika, stvari, ki nas zanimajo, veselijo in veselja do umetnosti nimamo časa slediti tempu. Takrat velikokrat damo stare projekte na stran in jih končamo, fotografije uredimo, ko lažje zadihamo. Svoj čas radi preživljamo kvalitetno in ne ob posedanju po gostilnah, pitju kave in opravljanju. Srečanje in pijača nas zanima le takrat, ko se moramo s ekipo, bodočim fotomodelom srečati, osebno predebatirati in isti skozi načrt fotografiranja. To je edini prosti čas, ki ga poleg uresničevanja svojih interesov, fotografiranja posvečamo ljudem. Če nas kot oseba ne inspirirate, navdušite s svojo drugačnostjo, energijo, lepim obrazom in skupnimi interesi vam verjetno ne bomo posvetili preveč časa.
Osebno se mi ne da zapravljati časa za nepotrebne stvari in srečevanja s ljudmi, kateri večino časa jokajo za takšnimi in drugačnimi stvarmi. Če te ljudje niso moji prijatelji to ne pride skozi. Poleg vsega pa najdemo čas tudi za prijatelje, poleg družine in fotografije, ki sta naši dve največji ljubezni. Čas, ki ga ne preživim za računalnikom in ga ne posvetim delu, rada posvetim svoji ljubljeni osebi ali drugim umetniškim interesom ali podvigom.
12. Ne maramo drama queen ali umetniških prijateljev
Res je! Ne maramo drama queen - emo ljudi, ki nam s svojo slabo voljo odžirajo energijo in uničujejo našo umetniško pozitivo in mir. Ko nas takšni ljudje zasujejo s svojim dolgčasom, negativo in problemi nam je žal, da jih poznamo že isto sekundo. Po navadi se takšnih ljudi izogibamo, ki nas spravljajo ob živce in nas s svojim pristopom dušijo. Vsi pravi umetniki, fotografi smo radi svobodni imamo radi svoj mir, ki nas osrečuje bolj kot kar koli. Takšni ljudje, ki naš notranji mir, pozitivo kakor koli uničujejo so hitro na seznamu ljudi, ki jim poklonimo le nekaj minut svoje pozornosti. Ni nam preveč pri srcu druženje s ljudmi, ki so isti kot smo mi sami, če le te niso bolj slavni kot mi. Fotografi smo ljudje, ki svoje delo cenimo in se vsak po svoje izražamo. Ne radi komentiramo in všečkamo tuje delo, če le to ni boljše kot naše in nas inspirira in navduši s svojo drugačnostjo. Ne maramo svoje konkurence, ki se ukvarja s istim kot se mi sami in nam s svojim nesramnim pristipom in podcenjevanjem želi uničiti veselje do dela. Če ti misliš, da je tvoje delo slabše in bi lahko bilo boljše, ne potrebuješ kritizirati mojega zaradi svojih nerešenih pojmov. Veliko fotografov komentira in kritizera delo drugega, zaradi tega, ker bi sami želeli narediti nekaj takšnega, a ne znajo ali ne morejo. Tukaj se pojavijo tudi tisti »umetniški prijatelji«, kateri zaradi svojega amaterskega pristopa k fotografiji in pomankanju idej kopirajo ideje drugih fotografov. Povsem nespoštljivo do umetnika in njegovega dela, da gre nekdo, ki naj bi se ukvarjal s istim kopirati delo. Ne rečem, da bi ga zaradi svoje zavisti napravil boljše in bi bil izdelek boljše, če je pa slabši pa precej žalostno, da se spustiš na takšen nivo in s tem pokažeš svojo nekreativnost.
Točka katere meni ni moč kar tako preskočiti! Sama sem umetnica, katera se večino svojega časa trudim fotografirati nekaj drugačnega, nekaj samosvojega in s tem ljudem skozi svoje delo pokazati sporočilo, energijo, ki bi odprlo oči. Pri svojemu delu vložim svoj čas, dušo, energijo, še predno izvedem fotografiranje vsako stvar premislim in skrbno izberem, da bo izdelek dober. Zame je fotografija tudi psihoterapija, fizika in ne le držanje fotoaparata in kopičenje fotografij brez energije. S svojo dejavnostjo, pogledom in pristopom k fotografiji skušam nekaj zaslužiti, da si s tem kupim kaj za jest ali kaj novega za svojo dejavnost. Kadar je to le mogoče, počasi pa imam tudi dovolj pro-bono dela in delanja uslug ljudem, ki mi moj trud lahko vrnejo kako drugače. Po vsem vloženemu trudu, ki ga vložim v projekt in fotografiranje, pa se najdejo »prijatelji fotografi« katerim je fotografija kot hobi in nimajo nikakršnega spoštovanja do tujega dela in umetnika samega. Nekateri brez vesti ukradejo idejo, po možnosti uporabijo isti fotomodel in isto sceno izvedejo le nekaj dni kasneje samo na drugi lokaciji. In takšne ljudi naj potem spoštujem in imam za prijatelje?! Sovražim, da me v svoj krog dodajo fotografi, da bi spremljali moje delo in ga kasneje kopirali medtem, ko mi ne napišejo niti živijo ali zdravo! Prav takšni kasneje pričakujejo, da bom občudovala njihovo delo in bila številka na njihovi strani, da se bodo dobro počutili ob tem, ko bodo videli da je nekdo, čigar delo je boljše kot njihovo všečkal njihovo stran. To se jim bo tako zelo dobro zdelo, da bodo žareli in s užitkom poskusili narediti in s tem ukradli koncept fotografskega projekta.
Drug drugemu s razlogom ne všečkamo, komentiramo fotografskega dela, če nam ta ni zares všeč in nekaj posebnega.
Res je! Ne maramo drama queen - emo ljudi, ki nam s svojo slabo voljo odžirajo energijo in uničujejo našo umetniško pozitivo in mir. Ko nas takšni ljudje zasujejo s svojim dolgčasom, negativo in problemi nam je žal, da jih poznamo že isto sekundo. Po navadi se takšnih ljudi izogibamo, ki nas spravljajo ob živce in nas s svojim pristopom dušijo. Vsi pravi umetniki, fotografi smo radi svobodni imamo radi svoj mir, ki nas osrečuje bolj kot kar koli. Takšni ljudje, ki naš notranji mir, pozitivo kakor koli uničujejo so hitro na seznamu ljudi, ki jim poklonimo le nekaj minut svoje pozornosti. Ni nam preveč pri srcu druženje s ljudmi, ki so isti kot smo mi sami, če le te niso bolj slavni kot mi. Fotografi smo ljudje, ki svoje delo cenimo in se vsak po svoje izražamo. Ne radi komentiramo in všečkamo tuje delo, če le to ni boljše kot naše in nas inspirira in navduši s svojo drugačnostjo. Ne maramo svoje konkurence, ki se ukvarja s istim kot se mi sami in nam s svojim nesramnim pristipom in podcenjevanjem želi uničiti veselje do dela. Če ti misliš, da je tvoje delo slabše in bi lahko bilo boljše, ne potrebuješ kritizirati mojega zaradi svojih nerešenih pojmov. Veliko fotografov komentira in kritizera delo drugega, zaradi tega, ker bi sami želeli narediti nekaj takšnega, a ne znajo ali ne morejo. Tukaj se pojavijo tudi tisti »umetniški prijatelji«, kateri zaradi svojega amaterskega pristopa k fotografiji in pomankanju idej kopirajo ideje drugih fotografov. Povsem nespoštljivo do umetnika in njegovega dela, da gre nekdo, ki naj bi se ukvarjal s istim kopirati delo. Ne rečem, da bi ga zaradi svoje zavisti napravil boljše in bi bil izdelek boljše, če je pa slabši pa precej žalostno, da se spustiš na takšen nivo in s tem pokažeš svojo nekreativnost.
Točka katere meni ni moč kar tako preskočiti! Sama sem umetnica, katera se večino svojega časa trudim fotografirati nekaj drugačnega, nekaj samosvojega in s tem ljudem skozi svoje delo pokazati sporočilo, energijo, ki bi odprlo oči. Pri svojemu delu vložim svoj čas, dušo, energijo, še predno izvedem fotografiranje vsako stvar premislim in skrbno izberem, da bo izdelek dober. Zame je fotografija tudi psihoterapija, fizika in ne le držanje fotoaparata in kopičenje fotografij brez energije. S svojo dejavnostjo, pogledom in pristopom k fotografiji skušam nekaj zaslužiti, da si s tem kupim kaj za jest ali kaj novega za svojo dejavnost. Kadar je to le mogoče, počasi pa imam tudi dovolj pro-bono dela in delanja uslug ljudem, ki mi moj trud lahko vrnejo kako drugače. Po vsem vloženemu trudu, ki ga vložim v projekt in fotografiranje, pa se najdejo »prijatelji fotografi« katerim je fotografija kot hobi in nimajo nikakršnega spoštovanja do tujega dela in umetnika samega. Nekateri brez vesti ukradejo idejo, po možnosti uporabijo isti fotomodel in isto sceno izvedejo le nekaj dni kasneje samo na drugi lokaciji. In takšne ljudi naj potem spoštujem in imam za prijatelje?! Sovražim, da me v svoj krog dodajo fotografi, da bi spremljali moje delo in ga kasneje kopirali medtem, ko mi ne napišejo niti živijo ali zdravo! Prav takšni kasneje pričakujejo, da bom občudovala njihovo delo in bila številka na njihovi strani, da se bodo dobro počutili ob tem, ko bodo videli da je nekdo, čigar delo je boljše kot njihovo všečkal njihovo stran. To se jim bo tako zelo dobro zdelo, da bodo žareli in s užitkom poskusili narediti in s tem ukradli koncept fotografskega projekta.
Drug drugemu s razlogom ne všečkamo, komentiramo fotografskega dela, če nam ta ni zares všeč in nekaj posebnega.
13. V javnosti opazujemo in strmimo v ljudi
To je za večino ljudi čudno. A tukaj ni nič čudnega! Fotografi že vemo zakaj! Ko smo v javnosti si velikokrat ogledujemo ljudi, ki nam s svojo drugačnostjo, izgledom, gibi, izrazom na obrazu padejo v oči. Radi opazujemo ljudi, ki bi bili lahko potencialni bodoči fotomodel. Če smo tisti trenutek pri volji tudi pristopimo, spregovorimo nekaj besed in damo svojo vizitko. Naj vas to ne preseneča, nimamo nobenih umazanih misli ali želje po tem, da bi vas zoperstavljali. V oči nam tisti trenutek pade oseba, ki nas je s svojo drugačnostjo, posebnostjo, lepoto očarala in nas inspirirala za kakšen samosvoj fotografski projekt. Zato se ne počutite užaljeni, če tistih nekaj minut pozornost ni bila naklonjena vam.
To je za večino ljudi čudno. A tukaj ni nič čudnega! Fotografi že vemo zakaj! Ko smo v javnosti si velikokrat ogledujemo ljudi, ki nam s svojo drugačnostjo, izgledom, gibi, izrazom na obrazu padejo v oči. Radi opazujemo ljudi, ki bi bili lahko potencialni bodoči fotomodel. Če smo tisti trenutek pri volji tudi pristopimo, spregovorimo nekaj besed in damo svojo vizitko. Naj vas to ne preseneča, nimamo nobenih umazanih misli ali želje po tem, da bi vas zoperstavljali. V oči nam tisti trenutek pade oseba, ki nas je s svojo drugačnostjo, posebnostjo, lepoto očarala in nas inspirirala za kakšen samosvoj fotografski projekt. Zato se ne počutite užaljeni, če tistih nekaj minut pozornost ni bila naklonjena vam.
Ste fant/punca, mož/žena, hči/sin? Naj vas pomirim s tem, da je pogled navdušenja, zanimanja letel skozi oči umetnika, ki je že prišel na novo idejo. Če ne ločite dela, zanimanja, interesov od privatnega življenja, ljubezni, potem imate resen problem... Fotografi skozi svoje pohajkovanje, opazovanje, spoznavanje in delo s ljudmi velikokrat vidimo kaj kar v nas vzbudi fantazijo. A profesionalni fotografi ne mešamo svojega dela s svojimi pokvarjenimi fantazijami, zaradi neurejenega osebnega življenja.
14. Všeč so nam drugačni, samosvoji ljudje in kraji
Vse kar je označeno za čudaško, nesprejemljivo, drugačno nam pade v oči. Radi smo drzni, saj kot umetniki ne poznamo meja. Na svet gledamo širokogledno, če smo le pravi umetniki in znamo uživati svobodo ustvarjanja in v stvareh vidimo priložnost za novo ustvarjanje. Ljudje, lokacije, ki se jih večina izogiba so nam zelo pri srcu.
Ko se sprehajam, raziskujem, ustvarjam vedno znova rada spoznam ljudi, ki so drugačni od večine. Rada imam ljudi, ki s svojim zunanjim izgledom in mentaliteto padajo ven iz množine. Vse tisto kar je med ljudmi označeno za negativno, drugačno, grdo, strašno, temačno je meni všeč. Med drugim zato ker sem umetnik in imam rada drugačnost, v drugi fazi pa zaradi tega, ker sem sama med ljudmi označena za drugačno. Velikokrat naletim na ljudi, ki jih množica izpodriva is družbe zaradi vizualnosti in karakterja. Vse te črne ovce med belimi ovcami so mi všeč. In prav takšne ljudi rada sprejmem in ujamem pred svojim fotografskim objektivom. Vsi želijo neko normalno, nek standard, nekaj kar je po sistemu in okusu ljudstva. To »normalno« pa mene vedno znova in znova odvrača stran od sebe, saj mi je nezanimivo in preveč vsakdanje. Hrepenim po nečem več, po nečem kar je drugačno in to me vedno znova inspirira. Kot urban raziskovalec zapuščenih zgradb se velikokrat znajdem tudi v krogu ljudi, ki jih družba podcenjuje zaradi načina življenja. Zakaj bi morali biti vsi isti, po merilih ljudstva, standardih? Zakaj bi morali vsi početi, nositi, se obnašati kot si želi družba v kateri živimo? Nikoli nisem bila sprejeta v družbi zaradi svoje drugačnosti, čudaškega obnašanja in izgleda. Bila sem umetnik, s samosvojim stilom in rajši ostanem črna ovca kot bela ovca dolgočasnega sistema. Zato rada iščem ljudi, ki so drugačni, imajo kaj pokazati, saj s svojim delom želim belim ovcam pokazati, da drugačnost ni nič, česar bi se lahko bali ali podcenjevali.
Vse kar je označeno za čudaško, nesprejemljivo, drugačno nam pade v oči. Radi smo drzni, saj kot umetniki ne poznamo meja. Na svet gledamo širokogledno, če smo le pravi umetniki in znamo uživati svobodo ustvarjanja in v stvareh vidimo priložnost za novo ustvarjanje. Ljudje, lokacije, ki se jih večina izogiba so nam zelo pri srcu.
Ko se sprehajam, raziskujem, ustvarjam vedno znova rada spoznam ljudi, ki so drugačni od večine. Rada imam ljudi, ki s svojim zunanjim izgledom in mentaliteto padajo ven iz množine. Vse tisto kar je med ljudmi označeno za negativno, drugačno, grdo, strašno, temačno je meni všeč. Med drugim zato ker sem umetnik in imam rada drugačnost, v drugi fazi pa zaradi tega, ker sem sama med ljudmi označena za drugačno. Velikokrat naletim na ljudi, ki jih množica izpodriva is družbe zaradi vizualnosti in karakterja. Vse te črne ovce med belimi ovcami so mi všeč. In prav takšne ljudi rada sprejmem in ujamem pred svojim fotografskim objektivom. Vsi želijo neko normalno, nek standard, nekaj kar je po sistemu in okusu ljudstva. To »normalno« pa mene vedno znova in znova odvrača stran od sebe, saj mi je nezanimivo in preveč vsakdanje. Hrepenim po nečem več, po nečem kar je drugačno in to me vedno znova inspirira. Kot urban raziskovalec zapuščenih zgradb se velikokrat znajdem tudi v krogu ljudi, ki jih družba podcenjuje zaradi načina življenja. Zakaj bi morali biti vsi isti, po merilih ljudstva, standardih? Zakaj bi morali vsi početi, nositi, se obnašati kot si želi družba v kateri živimo? Nikoli nisem bila sprejeta v družbi zaradi svoje drugačnosti, čudaškega obnašanja in izgleda. Bila sem umetnik, s samosvojim stilom in rajši ostanem črna ovca kot bela ovca dolgočasnega sistema. Zato rada iščem ljudi, ki so drugačni, imajo kaj pokazati, saj s svojim delom želim belim ovcam pokazati, da drugačnost ni nič, česar bi se lahko bali ali podcenjevali.
15. Naša komunikacija je čudaška
Da smo čudaki to je dejstvo. Vsi umetniki takšni in drugačni smo v očeh “normalnih” nesprejemljivi, outsiderji, čudaki in še marsikaj poleg tega. Če vstopite v stik s nami se lahko pripravite in sprijaznite s tem, da vam ne bomo na razpolago vedno, ko boste vi to želeli. Nekateri ljudje mislijo, da klub temu, da smo za računalnikom večino dneva, da imamo čas, da opisujemo na vsako sporočilo, e-mail ali kakršno koli vrsto komunikacije. Ne ni res! Nimamo časa, da smo cele dneve za takšnimi in drugačnimi Facebook in drugimi socialnimi omrežji. Večino časa, ko smo za računalnikom urejamo fotografije, organiziramo mape s fotografijami ali kakor koli drugače načrtujemo in se posvečamo svojemu delu - fotografiji. Tisti, ki nas bo potreboval nujno bo že našel način, da bo stopil v stik s nami. Lahko pa ste prepričani, da Facebook, telefon definitivno niso kraj, na katerem bi dobili odgovor takoj. Prej boste naš odgovor dobili na kakšnemu fotografskemu portalu, spletni strani katero spremljamo vsakodnevno ali pa na drugih portalih, kjer dnevno četudi za kratek čas naložimo kakšno novost s področja fotografije. Veliko ljudi je predrznih, vsiljivih in včasih tudi užaljenih, če se na sporočilo, telefonski klic ne odzovemo takoj. Tako pač pri nas je! Če ni kaj pomembnega svojo pozornost za nepomembne stvari vrnemo takoj ko je mogoče. Če se gre za ljudi, ki so nam zaradi svojega pristopa nezanimivi pa svoje energije in pozornosti ne vrnemo niti za minuto. Naše delo nam je na prvemu mestu, potem je vse ostalo!
Sama imam na temu področju vedno težave! Ljudje mi pišejo na Facebooku, me kličejo na telefon in to ne le enkrat, ampak večkrat. Če se ti ne javim prvič, lahko sklepaš, če me v naslednjih 10 minutah pokličeš še desetkrat, da se ti ne bom javila. Najbolj mi gre na živce, ko odprem Facebook in vidim sporočila od enih in istih ljudi 10 sporočil en za drugem, razmaka 3 minute. Če ti ne odpišem takoj, četudi preberem sporočilo je po vseh logiki lahko razumljivo, da trenutno nimam časa. Ampak enim to preprosto ni jasno! Na Facebooku sem večino časa na videz nedosegljiva, saj nimam časa, da se pogovarjam s ljudmi na dolgo in široko o tem kaj so oni danes počeli, kako je njim dolgčas, kako ne vedo kaj bi počeli. Za takšne stvari, pogovore nimam časa in velikokrat sploh ne odpišem ali pa nalepim smeškota in grem naprej k svojim opravkom. Najhuje je, ko sem sredi dela, ki si ga zadam končati isti dan in mi zazvoni telefon. Seveda ne morem skozi to, da ne pogledam kdo me kliče in se javim. Misleč, da bo pogovor trajal 3 minute, se človek na drugi strani razgovori in na koncu traja 30 minut ali še dlje. Ker nočem biti nesramna in prekiniti sredi govora počakam, da človek na drugi strani neha govoriti. Medtem časom držim slušalko stran od ušesa in čakam, da nastane tišine. Se opravičujem, ampak nimam časa in ne maram dolgo govoriti po telefonu! Če nimam časa, da se javim napišem sms ali pa pokličem kasneje!
Naša komunikacija je v očeh »normalnih« morda res čudna, a takšni smo. Če vam to do sedaj še ni bilo jasno vam bo mogoče sedaj malo bolj razumljivo.
Da smo čudaki to je dejstvo. Vsi umetniki takšni in drugačni smo v očeh “normalnih” nesprejemljivi, outsiderji, čudaki in še marsikaj poleg tega. Če vstopite v stik s nami se lahko pripravite in sprijaznite s tem, da vam ne bomo na razpolago vedno, ko boste vi to želeli. Nekateri ljudje mislijo, da klub temu, da smo za računalnikom večino dneva, da imamo čas, da opisujemo na vsako sporočilo, e-mail ali kakršno koli vrsto komunikacije. Ne ni res! Nimamo časa, da smo cele dneve za takšnimi in drugačnimi Facebook in drugimi socialnimi omrežji. Večino časa, ko smo za računalnikom urejamo fotografije, organiziramo mape s fotografijami ali kakor koli drugače načrtujemo in se posvečamo svojemu delu - fotografiji. Tisti, ki nas bo potreboval nujno bo že našel način, da bo stopil v stik s nami. Lahko pa ste prepričani, da Facebook, telefon definitivno niso kraj, na katerem bi dobili odgovor takoj. Prej boste naš odgovor dobili na kakšnemu fotografskemu portalu, spletni strani katero spremljamo vsakodnevno ali pa na drugih portalih, kjer dnevno četudi za kratek čas naložimo kakšno novost s področja fotografije. Veliko ljudi je predrznih, vsiljivih in včasih tudi užaljenih, če se na sporočilo, telefonski klic ne odzovemo takoj. Tako pač pri nas je! Če ni kaj pomembnega svojo pozornost za nepomembne stvari vrnemo takoj ko je mogoče. Če se gre za ljudi, ki so nam zaradi svojega pristopa nezanimivi pa svoje energije in pozornosti ne vrnemo niti za minuto. Naše delo nam je na prvemu mestu, potem je vse ostalo!
Sama imam na temu področju vedno težave! Ljudje mi pišejo na Facebooku, me kličejo na telefon in to ne le enkrat, ampak večkrat. Če se ti ne javim prvič, lahko sklepaš, če me v naslednjih 10 minutah pokličeš še desetkrat, da se ti ne bom javila. Najbolj mi gre na živce, ko odprem Facebook in vidim sporočila od enih in istih ljudi 10 sporočil en za drugem, razmaka 3 minute. Če ti ne odpišem takoj, četudi preberem sporočilo je po vseh logiki lahko razumljivo, da trenutno nimam časa. Ampak enim to preprosto ni jasno! Na Facebooku sem večino časa na videz nedosegljiva, saj nimam časa, da se pogovarjam s ljudmi na dolgo in široko o tem kaj so oni danes počeli, kako je njim dolgčas, kako ne vedo kaj bi počeli. Za takšne stvari, pogovore nimam časa in velikokrat sploh ne odpišem ali pa nalepim smeškota in grem naprej k svojim opravkom. Najhuje je, ko sem sredi dela, ki si ga zadam končati isti dan in mi zazvoni telefon. Seveda ne morem skozi to, da ne pogledam kdo me kliče in se javim. Misleč, da bo pogovor trajal 3 minute, se človek na drugi strani razgovori in na koncu traja 30 minut ali še dlje. Ker nočem biti nesramna in prekiniti sredi govora počakam, da človek na drugi strani neha govoriti. Medtem časom držim slušalko stran od ušesa in čakam, da nastane tišine. Se opravičujem, ampak nimam časa in ne maram dolgo govoriti po telefonu! Če nimam časa, da se javim napišem sms ali pa pokličem kasneje!
Naša komunikacija je v očeh »normalnih« morda res čudna, a takšni smo. Če vam to do sedaj še ni bilo jasno vam bo mogoče sedaj malo bolj razumljivo.
16. Večino časa preživimo za računalnikom
Kot sem že v zgornji točki napisala... Fotografi smo ljudje, ki smo večino časa za računalnikom. Pri svojemu delu se ne pustimo motiti, če ne gre za družino, zdravje ali kaj pomembnega. Medtem, ko drugi uživajo v sončnemu dnevu, toplih temperaturah smo mi zaprti med štirimi stenami. Vedno najdemo delo zase! Če ne aktualno pa kaj na kar smo že pozabili. Računalnik je poleg naše fotografske opreme naš najboljši prijatelj, če smo pripadniki digitalne fotografije. Ko več ur sedimo za računalnikom, urejamo fotografije vstanemo le toliko, da nekaj pojemo, odtočimo in že smo nazaj za ekranom. Računalniki so naše ljubo področje.
Ker sem otrok tehnologije se težko ločim od svojega računalnika. Poleg urejanja fotografij mi nudi bolj udobno in pregledno pisanje pesmi, pravljic, življenjskih zgodb in marsičesa drugega. Vedno najdem delo, ko brskam po starih zunanjih diskih. Ko včasih pol dneva presedim za računalnikom sem na koncu že kar utrujena, zaradi bolečin v očeh in hrbtenici. Ljudje, ki nas preganjajo zaradi svoje neučakanosti pa tega preprosto ne razumejo, da imamo tudi mi čustva in svoj čas. Nekateri mislijo, ko smo za računalnikom, da imamo cel dan čas za obdelavo samo njihovih fotografij (za katere po možnosti sploh nismo plačani). Takrat v takšnih primerih pa postavim svoje zdravje, dobro počutje, družino v ospredje, v prvo vrsto.
Kot sem že v zgornji točki napisala... Fotografi smo ljudje, ki smo večino časa za računalnikom. Pri svojemu delu se ne pustimo motiti, če ne gre za družino, zdravje ali kaj pomembnega. Medtem, ko drugi uživajo v sončnemu dnevu, toplih temperaturah smo mi zaprti med štirimi stenami. Vedno najdemo delo zase! Če ne aktualno pa kaj na kar smo že pozabili. Računalnik je poleg naše fotografske opreme naš najboljši prijatelj, če smo pripadniki digitalne fotografije. Ko več ur sedimo za računalnikom, urejamo fotografije vstanemo le toliko, da nekaj pojemo, odtočimo in že smo nazaj za ekranom. Računalniki so naše ljubo področje.
Ker sem otrok tehnologije se težko ločim od svojega računalnika. Poleg urejanja fotografij mi nudi bolj udobno in pregledno pisanje pesmi, pravljic, življenjskih zgodb in marsičesa drugega. Vedno najdem delo, ko brskam po starih zunanjih diskih. Ko včasih pol dneva presedim za računalnikom sem na koncu že kar utrujena, zaradi bolečin v očeh in hrbtenici. Ljudje, ki nas preganjajo zaradi svoje neučakanosti pa tega preprosto ne razumejo, da imamo tudi mi čustva in svoj čas. Nekateri mislijo, ko smo za računalnikom, da imamo cel dan čas za obdelavo samo njihovih fotografij (za katere po možnosti sploh nismo plačani). Takrat v takšnih primerih pa postavim svoje zdravje, dobro počutje, družino v ospredje, v prvo vrsto.
17. Smo nevarni sami sebi
Če se zgodi kakšna nesreča ali je kakršna koli nevarna situacija, bomo vedno poskrbeli zase in za svojo opremo. Ti, vsi ostali ali ostalo je na drugemu mestu. Vedno bomo najprej poskrbeli in rešili svojo kožo in vsekakor svojo opremo, ki je naša največja ljubezen. Velikokrat tvegamo svojo kožo in se spravimo v nevarni položaj, da bi lahko naredili dobro fotografijo. Tako kot prekršimo zakone tako se postavimo tudi v nevarnost. To nam ne predstavlja nobenega problema, saj smo zelo ambiciozni in bi naredili vse zato, da nam uspe uloviti kompozicijo, ki jo želimo. Naj vas to ne preseneča, da ste na drugemu mestu vsi ostali! To ni nič posebnega! Vsak bi najprej rešil sebe, pograbil in rešil svoje stvari. Naša oprema, naše življenje predstavlja nas same. Če se naši opremi kaj zgodi, se zgodi nekaj hudega tudi nam, saj tako ostanemo brez veselja, brez dela, ki nam prinaša denar, užitek, sproščenost in še marsikaj drugega. Zato ne bodite presenečeni, ste na drugemu mestu!
Sama bi vedno naredila vse, da bi varno prišla skozi skupaj s svojo opremo, potem pa bi se ozrla nazaj in pogledala še na ostale. Poleg mene same je na prvemu mestu meni samo še moja družina, moj partner. On je edini za katerega bi vrgla pogled, pred, včasih pa po svoji fotografski opremi in sami sabo. Ob raziskovanju zapuščenih zgradb me velikokrat doletijo nestabilna tla, zrušena streha, slabi pogoji takšni in drugačni. Pri raziskovanju zapuščenih zgradb nikoli ne veš, kdaj boš ponesreči stopil tudi na kakšno uporabljeno iglo ali se urezal na kakšnemu zarjavelemu predmetu. A to mi ne predstavlja nobenega problema! Velikokrat sem bila izpostavljena še hujšim nevarnim situacijam. Mogoče se sliši neumno za večino ljudi, a za tiste prave, strastne fotografe, umetnike je to nekaj povsem normalnega. Za dobro umetniško delo, fotografijo bi naredila vse!
Če se zgodi kakšna nesreča ali je kakršna koli nevarna situacija, bomo vedno poskrbeli zase in za svojo opremo. Ti, vsi ostali ali ostalo je na drugemu mestu. Vedno bomo najprej poskrbeli in rešili svojo kožo in vsekakor svojo opremo, ki je naša največja ljubezen. Velikokrat tvegamo svojo kožo in se spravimo v nevarni položaj, da bi lahko naredili dobro fotografijo. Tako kot prekršimo zakone tako se postavimo tudi v nevarnost. To nam ne predstavlja nobenega problema, saj smo zelo ambiciozni in bi naredili vse zato, da nam uspe uloviti kompozicijo, ki jo želimo. Naj vas to ne preseneča, da ste na drugemu mestu vsi ostali! To ni nič posebnega! Vsak bi najprej rešil sebe, pograbil in rešil svoje stvari. Naša oprema, naše življenje predstavlja nas same. Če se naši opremi kaj zgodi, se zgodi nekaj hudega tudi nam, saj tako ostanemo brez veselja, brez dela, ki nam prinaša denar, užitek, sproščenost in še marsikaj drugega. Zato ne bodite presenečeni, ste na drugemu mestu!
Sama bi vedno naredila vse, da bi varno prišla skozi skupaj s svojo opremo, potem pa bi se ozrla nazaj in pogledala še na ostale. Poleg mene same je na prvemu mestu meni samo še moja družina, moj partner. On je edini za katerega bi vrgla pogled, pred, včasih pa po svoji fotografski opremi in sami sabo. Ob raziskovanju zapuščenih zgradb me velikokrat doletijo nestabilna tla, zrušena streha, slabi pogoji takšni in drugačni. Pri raziskovanju zapuščenih zgradb nikoli ne veš, kdaj boš ponesreči stopil tudi na kakšno uporabljeno iglo ali se urezal na kakšnemu zarjavelemu predmetu. A to mi ne predstavlja nobenega problema! Velikokrat sem bila izpostavljena še hujšim nevarnim situacijam. Mogoče se sliši neumno za večino ljudi, a za tiste prave, strastne fotografe, umetnike je to nekaj povsem normalnega. Za dobro umetniško delo, fotografijo bi naredila vse!
18. Ne bežimo stran od naravnih katastrof ali vojn
Vsekakor, da ne! Všeč nam je dogajanje, pestrost, radi imamo avanture. Toliko kolikor imamo radi nevarnost imamo radi tudi adrenalin, dogajanje in dramo. Nismo drama queen, ampak radi ujamemo tisti trenutek, ko v okolju vlada strah, adrenalin. Ko vsi bežijo, brez glavo letijo mi s nasmehom na obrazu hitimo in rinemo še globje. Tukaj se tudi zelo dobro izrazi zgornja napisana točka, da smo včasih nevarni sami zase. Velikokrat bolj pa tudi za okolico, a to je njihova stvar, ki je v glavi! Pri svojemu delu se ne omejujemo in ne držimo nazaj. Kot sem že zgoraj napisala prava umetnost ne pozna meja. Tam kjer so omejitve, strah tam za moj okus ni prava umetnost in ni pravega občutka svobode. Ko pride čas izbruha vulkanov, poplav, cunami in drugih naravnih katastrof znamo izzivati smrt. To je tista norost, ko ljubimo adrenalin in bi za dobro fotografijo naredili vse! To je ljubezen do fotografije in strast! Ne smem pa izločiti tudi vojn in drugih družbenih napetosti. V temu primeru pa včasih zavlada strah tudi v srcu fotografa in ostale ekipe, ki tisti čas spremlja takšno in drugačno vrsto nasilja ali terorizma. Nikoli ne veš kaj te bo doletelo, a veliki in neprecenljiv užitek je ob pogledu na uspele fotografije in rešeno telo. Ker veš, da si naredil nekaj neponovljivega, drznega!
Vsekakor, da ne! Všeč nam je dogajanje, pestrost, radi imamo avanture. Toliko kolikor imamo radi nevarnost imamo radi tudi adrenalin, dogajanje in dramo. Nismo drama queen, ampak radi ujamemo tisti trenutek, ko v okolju vlada strah, adrenalin. Ko vsi bežijo, brez glavo letijo mi s nasmehom na obrazu hitimo in rinemo še globje. Tukaj se tudi zelo dobro izrazi zgornja napisana točka, da smo včasih nevarni sami zase. Velikokrat bolj pa tudi za okolico, a to je njihova stvar, ki je v glavi! Pri svojemu delu se ne omejujemo in ne držimo nazaj. Kot sem že zgoraj napisala prava umetnost ne pozna meja. Tam kjer so omejitve, strah tam za moj okus ni prava umetnost in ni pravega občutka svobode. Ko pride čas izbruha vulkanov, poplav, cunami in drugih naravnih katastrof znamo izzivati smrt. To je tista norost, ko ljubimo adrenalin in bi za dobro fotografijo naredili vse! To je ljubezen do fotografije in strast! Ne smem pa izločiti tudi vojn in drugih družbenih napetosti. V temu primeru pa včasih zavlada strah tudi v srcu fotografa in ostale ekipe, ki tisti čas spremlja takšno in drugačno vrsto nasilja ali terorizma. Nikoli ne veš kaj te bo doletelo, a veliki in neprecenljiv užitek je ob pogledu na uspele fotografije in rešeno telo. Ker veš, da si naredil nekaj neponovljivega, drznega!
19. Ne bomo fotografirali tega kar prosite, če ne bomo plačani
Mislite, da vam bo razmerje s fotografom prineslo avanture? Ste mnenja, da boste tako prišli do več svojih fotografij ali celo do foto albuma? Mislite, da bodo naše usluge klub temu, da ste prijatelj brezplačne? Premislite… Nič ni brezplačno. Če si vzamemo čas zato, da vas fotografiramo tudi, če ste prijatelj še ne pomeni, da nekoč ne pričakujemo nekaj v zameno. Smo zelo ponosna bitja in svojega časa ne bomo posvečali tam, kjer nazaj ne bomo dobili nekaj uporabnega. Zakaj bi fotografirali po naročilu, vložili svoj trud, čas in denar zato, da od tega ne bomo imeli niti povračila stroškov? Resnično mislite, da bomo šli na drugi konec na svoje lastne stroške, da na koncu ne bomo dobili plačane niti malice ali pijače? Ja pa kaj še… Pozabite! Vzamemo si čas in fotografiramo brezplačno le scene, ki so nam všeč! Če nam ni všeč in ni po našemu okusu, bomo za fotografiranje zahtevali plačilo. Usluge obstajajo, popusti tudi, a le v primeru, ko nam je scena všeč in ko vemo, da bomo od tega nekaj imeli. Nikar ne mislite, da vam bo prijateljstvo s nami prineslo avanture! Če ste tisti trenutek poleg imate srečo! Prej kot slej se zahteva usluga nazaj v kakšni drugi obliki!
To točko posvečam predvsem ljudem, ki so prepričani, da jih bom fotografirala brezplačno v nedogled oni pa bodo na moj račun služili. Na živce mi gre, da me ljudje kontaktirajo zato, ker si želijo fotografiranje. Predlagajo sceno, na katero želijo biti fotografirani in potem samo čakajo, da jim bom rekla, da jih bom fotografirala zastonj. A tega imam dovolj! Nekateri fotomodeli na takšen način brezplačnega fotografiranja sebi delajo reklamo medtem, ko so tako nespoštljivi, da ne napišejo niti kdo je fotografiral, naredil make up in vse ostalo. Če želiš biti del svoje ideje zahtevam, da je moj čas, trud plačan! Če ne drugega vsaj prevozni stroški, malica in čas fotografiranja na uro, ko zatem več dni gledam v ekran in urejam fotografije. Kadar fotografiram svoj projekt, svojo idejo za fotografiranje ne računam prav tako ne plačujem fotomodelov! Ker s tem, ko jih povabim na sodelovanje pri projektu, naredim uslugo modelu in on meni za izvedbo projekta. Za kakršno fotografiranje po naročilu, vabilo za fotografiranje dogodka pa zahtevam plačilo! Kot je vsak rad plačan za svoje delo, smo tudi mi radi plačani za naše! Mi si moramo tudi pokriti kupljeno fotografsko opremo, svoj čas, svoj trud ob obdelovanju fotografij, malico, prevoz in to je le začetek…
Mislite, da vam bo razmerje s fotografom prineslo avanture? Ste mnenja, da boste tako prišli do več svojih fotografij ali celo do foto albuma? Mislite, da bodo naše usluge klub temu, da ste prijatelj brezplačne? Premislite… Nič ni brezplačno. Če si vzamemo čas zato, da vas fotografiramo tudi, če ste prijatelj še ne pomeni, da nekoč ne pričakujemo nekaj v zameno. Smo zelo ponosna bitja in svojega časa ne bomo posvečali tam, kjer nazaj ne bomo dobili nekaj uporabnega. Zakaj bi fotografirali po naročilu, vložili svoj trud, čas in denar zato, da od tega ne bomo imeli niti povračila stroškov? Resnično mislite, da bomo šli na drugi konec na svoje lastne stroške, da na koncu ne bomo dobili plačane niti malice ali pijače? Ja pa kaj še… Pozabite! Vzamemo si čas in fotografiramo brezplačno le scene, ki so nam všeč! Če nam ni všeč in ni po našemu okusu, bomo za fotografiranje zahtevali plačilo. Usluge obstajajo, popusti tudi, a le v primeru, ko nam je scena všeč in ko vemo, da bomo od tega nekaj imeli. Nikar ne mislite, da vam bo prijateljstvo s nami prineslo avanture! Če ste tisti trenutek poleg imate srečo! Prej kot slej se zahteva usluga nazaj v kakšni drugi obliki!
To točko posvečam predvsem ljudem, ki so prepričani, da jih bom fotografirala brezplačno v nedogled oni pa bodo na moj račun služili. Na živce mi gre, da me ljudje kontaktirajo zato, ker si želijo fotografiranje. Predlagajo sceno, na katero želijo biti fotografirani in potem samo čakajo, da jim bom rekla, da jih bom fotografirala zastonj. A tega imam dovolj! Nekateri fotomodeli na takšen način brezplačnega fotografiranja sebi delajo reklamo medtem, ko so tako nespoštljivi, da ne napišejo niti kdo je fotografiral, naredil make up in vse ostalo. Če želiš biti del svoje ideje zahtevam, da je moj čas, trud plačan! Če ne drugega vsaj prevozni stroški, malica in čas fotografiranja na uro, ko zatem več dni gledam v ekran in urejam fotografije. Kadar fotografiram svoj projekt, svojo idejo za fotografiranje ne računam prav tako ne plačujem fotomodelov! Ker s tem, ko jih povabim na sodelovanje pri projektu, naredim uslugo modelu in on meni za izvedbo projekta. Za kakršno fotografiranje po naročilu, vabilo za fotografiranje dogodka pa zahtevam plačilo! Kot je vsak rad plačan za svoje delo, smo tudi mi radi plačani za naše! Mi si moramo tudi pokriti kupljeno fotografsko opremo, svoj čas, svoj trud ob obdelovanju fotografij, malico, prevoz in to je le začetek…
20. Fotografiranje partnerjev
Fanti, punce, to se včasih kar nariše pred objektivom in ujame na fotografijo. Po navadi se nad fotografij od partnerjev, boljše polovice ne da urejati, saj imamo polne roke dela s ostalimi resnimi projekti, ki jih moramo končati. V temu primeru ¾ časa fotografije pustimo, misleč, da jih bomo uredili kasneje. A na koncu ob vsem delu, ki ga imamo pozabimo in tako se šele ob obletnici spomnimo na posnete fotografije. Naši partnerji so že navajeni, da se redkokdaj zgodi, da jim uredimo fotografije na kateri so oni. Če nismo skupaj je čudno, da so kakšne fotografije kdaj urejene. Verjetno smo bili tisti dan ravno prostih rok in pri volji za urejanje fotografij iz osebnega življenja. Če smo na fotografijah tudi mi sami pa vse postavimo na drugo mesto in se ne moramo upreti, da ne bi urediti kakšne fotografije. Fotografiranje partnerja nam je že v navadi in samoumevno, če gremo na kakšen izlet, dogodivščino v času svojega posvečanja osebnim stvarem in družini. Zato ne posvečamo veliko časa obdelavi fotografij s družinskih izletov, partnerjev. Naši dragi in bližnji pa nas razumejo saj vedo kako polnih rok smo.
Fanti, punce, to se včasih kar nariše pred objektivom in ujame na fotografijo. Po navadi se nad fotografij od partnerjev, boljše polovice ne da urejati, saj imamo polne roke dela s ostalimi resnimi projekti, ki jih moramo končati. V temu primeru ¾ časa fotografije pustimo, misleč, da jih bomo uredili kasneje. A na koncu ob vsem delu, ki ga imamo pozabimo in tako se šele ob obletnici spomnimo na posnete fotografije. Naši partnerji so že navajeni, da se redkokdaj zgodi, da jim uredimo fotografije na kateri so oni. Če nismo skupaj je čudno, da so kakšne fotografije kdaj urejene. Verjetno smo bili tisti dan ravno prostih rok in pri volji za urejanje fotografij iz osebnega življenja. Če smo na fotografijah tudi mi sami pa vse postavimo na drugo mesto in se ne moramo upreti, da ne bi urediti kakšne fotografije. Fotografiranje partnerja nam je že v navadi in samoumevno, če gremo na kakšen izlet, dogodivščino v času svojega posvečanja osebnim stvarem in družini. Zato ne posvečamo veliko časa obdelavi fotografij s družinskih izletov, partnerjev. Naši dragi in bližnji pa nas razumejo saj vedo kako polnih rok smo.
21. Radi imamo vse pod kontrolo
Ufff pa še kako je res. Ob fotografiranju fotomodelov smo navajeni, da ljudi usmerjamo, postavljamo, skupaj komentiramo in imamo prvo in zadnjo besedo. To naj vas nič ne preseneča, saj to ni nič novega! Fotografi smo ljudje, ki imajo radi vse pod nadzorom. Tako pri fotografiranju, kot pri pospravljanju, redu in čistoči in povsod drugje. Lahko bi se reklo, da smo zelo dominantni, a to ne bi bil pravi izraz. V naših prostorih, torbah, okoli naših stvari imamo radi svoj umetniški red, ki pa je zelo drugačen od vsakdanjega reda v prostoru. Ko smo na fotografiranju imamo radi prvo in zadnjo besedo, saj smo mi tisti najpomembnejši člen celotnega dela. Če nas kdo ne uboga je hitro kregan, v najhujšemu primeru ga potem nočemo več videti in imeti kadar koli zraven pri svojemu delu. Če smo si projekt zamislili sami, ga načrtovali, uredili vse potrebno in izvedli fotografiranje, pričakujemo in želimo stvar izvesti 100% konkretno kot je v načrtu. Tukaj ne popuščamo in se ne premišljujemo! Kakršno koli sprenevedanje, želje po spreminjanju našega projekta je za nas žalitev. Če smo za projekt izbrali to lokacijo, določen make up, določeno barvo nohtov, obleke, samo sceno tako mora biti!
Nekoč se mi je zgodilo, da sem si zadala projekt malo bolj samosvoje fashion fotografije. S področja make upa bi rekla, da je že skoraj glamur. Vsak fotomodel je predstavljal enega od mesecev v letu. Bistvo celotnega projekta pa je bilo v poslikavi ustnih (Tattoo) in perju na obrveh. Celotni projekt je bil zasnovan na raziskavi in barvah, ki so v določenemu letnemu času v naravi. Takšne barve, ko so tisti letni čas v naravi, takšne barve je v načrtu vseboval make up, poslikava ustnic. Perje, ki je bilo nalepljeno na konicah ali čez celo obrv je bilo izbrano na podlagi enega izmed glavnih odtenkov naravnih barv tistega letnega časa. Celotni projekt je bil premišljen in načrtovan v vsako najmanjšo malenkost. Ko sem začela s fotografiranjem projekta »Magic lips« sem bila fotograf, make up artist, frizer in vse ostalo. Bila sem deklica za vse, kar pa je bilo rahlo nemogoče, saj je celotno fotografiranje vzelo toliko dlje časa zaradi priprave stvari, ličenja in ostalih priprav. Ker pa kot fotograf nisem mogla opravljati vseh teh dejavnosti mi je včasih pomoč prišla zelo prav. K projektu se nam je pridružila že malo starejša, a prijetna, samosvoja make up artistka. Ob samemu začetku našega skupnega ustvarjanja sem ji projekt predstavila in ji povedala, da ima vsako dekle obvezno na ustnicah odstisnjeni tattoo in perje na obrveh. Prav ta dva detajla sta bila bistvo celotnega projekta, ki sta fotografije začinila in naredila drugačne. Celotni projekt je bil prav zaradi teh poslikav ustnic nekaj samosvojega saj tega nisem videla še v praksi na področju fotografije tukaj v Sloveniji. Želela sem narediti nekaj drugačnega in pri temu sem bila zelo stroga in se držala načrta. Bistvo moje izkušnje je v tem, da je make up artistk želela nekajkrat preskočiti lepljenje peres na obrvi in poslikavo ustnic. Za vsako dekle, mesec, letni čas sem imela naštudirane in načrtovane barvne odtenke make upa, peres, izbrano poslikavo ustnic. Prav vse sem imela načrtovano in izbrano. Ko je predlagala, če bi lahko izpustili peresa in poslikavo ustnic mi je v glavi kar zavrelo. V tistemu trenutku sem vedela, da ta oseba ni prava za izvedbo tega projekta. Če si make up artist, frizer in je projekt že napisan in načrtovan potem se držimo načrta. Tukaj ni spreminjanja, sprenevedanja, nekega dodajanja in odvzemanja! Če projekt bazira na perju in poslikavi ustnic tega bistva in najpomembnejšega dela ne moreš izključiti. Ker gospodična ni nikoli prej delala s peresi na obrveh in tattoojem, ki se nalepi na ustnice je ti ni bilo poznano. Če ne znaš, zaradi tega ne bomo spreminjali koncepta celotnega projekta! Takrat sem bila tako jezna, da sem rekla, da ne želim imeti več nikakršne pomoči pri izvedbi svojih projektov s strani ljudi, ki se ne držijo načrta in programa. Pred vsakim fotografiranjem imam vedno pripravljen scenarij katerega se skozi samo fotografiranje držim. Želim narediti fotografijo, končni izdelek, kakor sem ga načrtovala!
Smo kar strogi ali smo prestrogi? Fotografi smo dosledni in se svojega fotografskega načrta, če gre za resen projekt držimo. Pri tem imamo radi vse pod nadzorom saj želimo svoje delo opraviti čim boljše. Ker smo v vlogi fotografa in predstavljamo najpomembnejši del projekta, moramo imeti mir in sproščenost. Dokler smo obkroženi s ljudmi, ki nas ne ubogajo potem tudi naše delo ne bo dobro. Prav to pričakujemo predvsem pri portretni fotografiji, kadar fotografiramo fotomodel. Če ima fotomodel svojo domišljijo okoli poz in postavitev dobro razvito naj jo uporabi, a pri tem upošteva tudi sceno in okolje v kateremu poteka fotografiranje. Ni vsaka poza za vsako sceno. Kot tudi ni vsak izraz na obrazu za vsako okolje. Pri svojemu delu želimo resnost, upoštevanje predvsem pa pridnost. Če se vam zdi, da ne morete upoštevati fotografa, pomočnika, make up artistka in se tako potruditi za svoj dobri izdelek potem je boljše, da nas ne kontaktirate.
Tukaj je treba poudariti tudi izkušnje s ljudmi, ki si želijo, da bi jih fotografirali v najkrajšem hitrem postopku, medtem pa pozabljajo da imamo mi tudi svoje življenje, svoj čas. Nekateri bi radi vse po hitremu postopku, kar pa pri resnejših projektih ni mogoče, se posebaj ce človeka pred tem nismo videli in nevemo kaj tocno si želi. Razni portali kot so facebook in podobno niso kraj, kjer bi clovek lahko s naročnikom naredil nacrt, grafično podobo in celotni scenarij. Tisti, ki si želijo in za uresničitev svojih želja mislijo, da je za dobro fotografijo, sceno in celotni projekt dovolj le nekaj besed se krepko motijo. Na tej točki rajsi ne delam s taksnimi ljudmi kakor, da sem pod pritiskom ker si gospodje pred tem niso vzeli casa, da bi svoje zelje, grafično zamisel predstavili na primeru.
Ufff pa še kako je res. Ob fotografiranju fotomodelov smo navajeni, da ljudi usmerjamo, postavljamo, skupaj komentiramo in imamo prvo in zadnjo besedo. To naj vas nič ne preseneča, saj to ni nič novega! Fotografi smo ljudje, ki imajo radi vse pod nadzorom. Tako pri fotografiranju, kot pri pospravljanju, redu in čistoči in povsod drugje. Lahko bi se reklo, da smo zelo dominantni, a to ne bi bil pravi izraz. V naših prostorih, torbah, okoli naših stvari imamo radi svoj umetniški red, ki pa je zelo drugačen od vsakdanjega reda v prostoru. Ko smo na fotografiranju imamo radi prvo in zadnjo besedo, saj smo mi tisti najpomembnejši člen celotnega dela. Če nas kdo ne uboga je hitro kregan, v najhujšemu primeru ga potem nočemo več videti in imeti kadar koli zraven pri svojemu delu. Če smo si projekt zamislili sami, ga načrtovali, uredili vse potrebno in izvedli fotografiranje, pričakujemo in želimo stvar izvesti 100% konkretno kot je v načrtu. Tukaj ne popuščamo in se ne premišljujemo! Kakršno koli sprenevedanje, želje po spreminjanju našega projekta je za nas žalitev. Če smo za projekt izbrali to lokacijo, določen make up, določeno barvo nohtov, obleke, samo sceno tako mora biti!
Nekoč se mi je zgodilo, da sem si zadala projekt malo bolj samosvoje fashion fotografije. S področja make upa bi rekla, da je že skoraj glamur. Vsak fotomodel je predstavljal enega od mesecev v letu. Bistvo celotnega projekta pa je bilo v poslikavi ustnih (Tattoo) in perju na obrveh. Celotni projekt je bil zasnovan na raziskavi in barvah, ki so v določenemu letnemu času v naravi. Takšne barve, ko so tisti letni čas v naravi, takšne barve je v načrtu vseboval make up, poslikava ustnic. Perje, ki je bilo nalepljeno na konicah ali čez celo obrv je bilo izbrano na podlagi enega izmed glavnih odtenkov naravnih barv tistega letnega časa. Celotni projekt je bil premišljen in načrtovan v vsako najmanjšo malenkost. Ko sem začela s fotografiranjem projekta »Magic lips« sem bila fotograf, make up artist, frizer in vse ostalo. Bila sem deklica za vse, kar pa je bilo rahlo nemogoče, saj je celotno fotografiranje vzelo toliko dlje časa zaradi priprave stvari, ličenja in ostalih priprav. Ker pa kot fotograf nisem mogla opravljati vseh teh dejavnosti mi je včasih pomoč prišla zelo prav. K projektu se nam je pridružila že malo starejša, a prijetna, samosvoja make up artistka. Ob samemu začetku našega skupnega ustvarjanja sem ji projekt predstavila in ji povedala, da ima vsako dekle obvezno na ustnicah odstisnjeni tattoo in perje na obrveh. Prav ta dva detajla sta bila bistvo celotnega projekta, ki sta fotografije začinila in naredila drugačne. Celotni projekt je bil prav zaradi teh poslikav ustnic nekaj samosvojega saj tega nisem videla še v praksi na področju fotografije tukaj v Sloveniji. Želela sem narediti nekaj drugačnega in pri temu sem bila zelo stroga in se držala načrta. Bistvo moje izkušnje je v tem, da je make up artistk želela nekajkrat preskočiti lepljenje peres na obrvi in poslikavo ustnic. Za vsako dekle, mesec, letni čas sem imela naštudirane in načrtovane barvne odtenke make upa, peres, izbrano poslikavo ustnic. Prav vse sem imela načrtovano in izbrano. Ko je predlagala, če bi lahko izpustili peresa in poslikavo ustnic mi je v glavi kar zavrelo. V tistemu trenutku sem vedela, da ta oseba ni prava za izvedbo tega projekta. Če si make up artist, frizer in je projekt že napisan in načrtovan potem se držimo načrta. Tukaj ni spreminjanja, sprenevedanja, nekega dodajanja in odvzemanja! Če projekt bazira na perju in poslikavi ustnic tega bistva in najpomembnejšega dela ne moreš izključiti. Ker gospodična ni nikoli prej delala s peresi na obrveh in tattoojem, ki se nalepi na ustnice je ti ni bilo poznano. Če ne znaš, zaradi tega ne bomo spreminjali koncepta celotnega projekta! Takrat sem bila tako jezna, da sem rekla, da ne želim imeti več nikakršne pomoči pri izvedbi svojih projektov s strani ljudi, ki se ne držijo načrta in programa. Pred vsakim fotografiranjem imam vedno pripravljen scenarij katerega se skozi samo fotografiranje držim. Želim narediti fotografijo, končni izdelek, kakor sem ga načrtovala!
Smo kar strogi ali smo prestrogi? Fotografi smo dosledni in se svojega fotografskega načrta, če gre za resen projekt držimo. Pri tem imamo radi vse pod nadzorom saj želimo svoje delo opraviti čim boljše. Ker smo v vlogi fotografa in predstavljamo najpomembnejši del projekta, moramo imeti mir in sproščenost. Dokler smo obkroženi s ljudmi, ki nas ne ubogajo potem tudi naše delo ne bo dobro. Prav to pričakujemo predvsem pri portretni fotografiji, kadar fotografiramo fotomodel. Če ima fotomodel svojo domišljijo okoli poz in postavitev dobro razvito naj jo uporabi, a pri tem upošteva tudi sceno in okolje v kateremu poteka fotografiranje. Ni vsaka poza za vsako sceno. Kot tudi ni vsak izraz na obrazu za vsako okolje. Pri svojemu delu želimo resnost, upoštevanje predvsem pa pridnost. Če se vam zdi, da ne morete upoštevati fotografa, pomočnika, make up artistka in se tako potruditi za svoj dobri izdelek potem je boljše, da nas ne kontaktirate.
Tukaj je treba poudariti tudi izkušnje s ljudmi, ki si želijo, da bi jih fotografirali v najkrajšem hitrem postopku, medtem pa pozabljajo da imamo mi tudi svoje življenje, svoj čas. Nekateri bi radi vse po hitremu postopku, kar pa pri resnejših projektih ni mogoče, se posebaj ce človeka pred tem nismo videli in nevemo kaj tocno si želi. Razni portali kot so facebook in podobno niso kraj, kjer bi clovek lahko s naročnikom naredil nacrt, grafično podobo in celotni scenarij. Tisti, ki si želijo in za uresničitev svojih želja mislijo, da je za dobro fotografijo, sceno in celotni projekt dovolj le nekaj besed se krepko motijo. Na tej točki rajsi ne delam s taksnimi ljudmi kakor, da sem pod pritiskom ker si gospodje pred tem niso vzeli casa, da bi svoje zelje, grafično zamisel predstavili na primeru.
22. Smo prevec iskreni pri izrazanju mnenj
Ko nas kdo vpraša po svoji vizualnosti brez dlake na jeziku povemo svoje iskreno mnenje. Veliko ljudi se s direktnostjo in iskreno povedanim mnenjem nikakor ne more sprijazniti kar pa ni nas problem. Da pa ne prizadanemo ljudi jih hitro potolažimo s dejstvom, da fotografijo lahko popravimo s photoshopom. Vse od vecanja josk, ozanja pasu tja do drugih lepotnih popravkov. Seveda pa vse ima mejo zdravega okusa! Ce ima zenska majhne joske jih lahko s občutkom malenkost povecamo, a ne prevec, da je oseba na fotografiji se vedno pristna in ne iznakazena.
Velikokrat sem na internetu zasledila fotografije kjer so ljudje popravljali svoje telo s Photoshopom a jim je uspelo dalec stran od okusnega in ocem prijaznega. Pri tem je treba upoštevati, da cloveka s kakrnimi koli popravki ne smemo iznakaziti in ga prevec popraviti. Hitro se opazi razlika med dobro urejeno fotografijo, kjer ima fotograf obcutek za kolicino in tisto slabo obdelavo kjer se telesna masa ne porazdeli pravilno. Tukaj se hitro pokaže tudi koliko je clovek dober v sami postprodukciji fotografije. Vsekakor pa je treba biti zadovoljen sam s seboj, naravo. Smešni so mi trenutki, ko nekatere punce zelijo, da se jim sirina v bokih popravi do te tocke, da izgledajo suhe. Ce nisi suh preprosto nisi suh in ti nobena fotografija, ki je tako obdelana ne pomaga. Ko pride stik s ljudmi, se vedno vidijo to kar dejansko si. Zato so mi osebno veliko bolj vsec ljudje, ki so sami do sebe iskreni in so brez kompleksov. Se vprasate zakaj? Zato ker tako fotografija se vedno prikazuje osebo, kinje na njej in ne osebo, ki si ta clovek zeli biti.
Veliko kot sem ze zgoraj zapisala ne mara iskrenosti in direknosti. A to ni nas problem. Ce si vprasal za mnenje, si ga dobil se zdaj sprijazni s njim. Slisal si to kar si želel.
Ko nas kdo vpraša po svoji vizualnosti brez dlake na jeziku povemo svoje iskreno mnenje. Veliko ljudi se s direktnostjo in iskreno povedanim mnenjem nikakor ne more sprijazniti kar pa ni nas problem. Da pa ne prizadanemo ljudi jih hitro potolažimo s dejstvom, da fotografijo lahko popravimo s photoshopom. Vse od vecanja josk, ozanja pasu tja do drugih lepotnih popravkov. Seveda pa vse ima mejo zdravega okusa! Ce ima zenska majhne joske jih lahko s občutkom malenkost povecamo, a ne prevec, da je oseba na fotografiji se vedno pristna in ne iznakazena.
Velikokrat sem na internetu zasledila fotografije kjer so ljudje popravljali svoje telo s Photoshopom a jim je uspelo dalec stran od okusnega in ocem prijaznega. Pri tem je treba upoštevati, da cloveka s kakrnimi koli popravki ne smemo iznakaziti in ga prevec popraviti. Hitro se opazi razlika med dobro urejeno fotografijo, kjer ima fotograf obcutek za kolicino in tisto slabo obdelavo kjer se telesna masa ne porazdeli pravilno. Tukaj se hitro pokaže tudi koliko je clovek dober v sami postprodukciji fotografije. Vsekakor pa je treba biti zadovoljen sam s seboj, naravo. Smešni so mi trenutki, ko nekatere punce zelijo, da se jim sirina v bokih popravi do te tocke, da izgledajo suhe. Ce nisi suh preprosto nisi suh in ti nobena fotografija, ki je tako obdelana ne pomaga. Ko pride stik s ljudmi, se vedno vidijo to kar dejansko si. Zato so mi osebno veliko bolj vsec ljudje, ki so sami do sebe iskreni in so brez kompleksov. Se vprasate zakaj? Zato ker tako fotografija se vedno prikazuje osebo, kinje na njej in ne osebo, ki si ta clovek zeli biti.
Veliko kot sem ze zgoraj zapisala ne mara iskrenosti in direknosti. A to ni nas problem. Ce si vprasal za mnenje, si ga dobil se zdaj sprijazni s njim. Slisal si to kar si želel.
23. Sovrazimo, ko nas prijatelji sprašujejo vprašanja o fotografiji
Nikakor ne maramo, da nas kdorkoli sprašuje vprasanja kot so... Je ta kamera dovolj dobra? Lahko s tem naredim taksne fotografije kot ti? Kaksno opremo mi priporocas? In podobno... Fuck off, serious?! Kakrsna koli vprasanja, ki se navezujejo na temo fotografije, izbiro opreme in kakrsne koli nasvete so ne dobrodosla! Taksni ljudje pricakujejo, da bomo s njimi izbrani opremo, jim delili nasvete in jih ucili kako postati dober fotograf? Forget about that! Zato imate šole, tečaje kjer vas naucijo osnove. Vsak se uci sam, ustvari svoj nacin izražanja. Tukaj se velikokrat vprašam:" Zakaj bi pomagala tej osebi, ce je ne poznam? Kaj imam od tega? Da mi na koncu krade moje ideje, moj stil in mi je konkurenca? Zakaj..." Pokaze se sto in en vprasaj... Ce odgovarjamo na vaša vprasanja je to le nasa dobra volja in visek prijaznosti tistega dne. Kot smo mi sami nabirali znanje, se ucili se morate tudi vi nauciti osnov in za zacetek spoznati na podlagi cesa se izbira fotoaparat.
Najbolj so mi anoying vprasanja po mnenju na dolocene fotografije. Enkrat sem imela prav nepozabno izkusnjo, ko me je znanka sprasevala po svojih fotografijah in mi posiljala vsak svoj fotografski podvig. Ker mi njena fotografija, ki je bila popolnoma amaterska, brez dobre kompozicije, nastavitev aparata in ostalih stvari, ni bila vsec sem jo na zelo krut nacin odslovila. Ne prenesem ljudi, ki se skusajo enaciti s mano, mojimi prijatelji ali komur koli. Najhujše pride ob vprašanjih:" Kaj naj naredim, da dobim fotomodele? Kaksen fotoaparat imas ti?..." Ženska mi lahko prosim das mir! Kako dobiti fotomodele je stvar človeka. Vsak fotograf se mora predstaviti s svojim gradivom v cim boljsi luči. Ce ljudem ni vsec tvoj fotografski izdelek s podrocja portretne fotografije se ti verjetno ne bodo javili za model. Kaksen fotoaparat ima jaz je moja stvar in ne tvoja! Sovrazim anoying vprašanja!
Vsak fotograf, ki se s fotografijo ukvarja profesionalno dela na svojemu področju kot tisti, ki se le kot hobi. Vsak si oblikuje sebi izbrano podrocje, ki ga najbolj privlači. In na podlagi tega se kasneje tudi izbira oprema. Ali je to sportna fotografija, je to macro ali portretna ali pa je to nekaj povsem samosvojega. Taksna vprasanja o izbiri fotoaprata in kakrsna koli pomoč pri tem je odvisna od tega katero podrocje vas zanima in kaj si zelite fotografirati. Vse je odvisno od tega kaj zelite, koliko ste pripravljeni vložiti, kaksen aparat vas zanima. Tega drugi ne moremo vedeti, le vi sami zato komplicirajte in zivcirajte koga drugega. Imamo svojega dela dovolj, da bi se ukvarjali se s vašim. Zato smo zelo srečni, ce nas ne zasuvate s svojimi vprašanji, dokler ne poveste namena, zakaj in čemu.
Nikakor ne maramo, da nas kdorkoli sprašuje vprasanja kot so... Je ta kamera dovolj dobra? Lahko s tem naredim taksne fotografije kot ti? Kaksno opremo mi priporocas? In podobno... Fuck off, serious?! Kakrsna koli vprasanja, ki se navezujejo na temo fotografije, izbiro opreme in kakrsne koli nasvete so ne dobrodosla! Taksni ljudje pricakujejo, da bomo s njimi izbrani opremo, jim delili nasvete in jih ucili kako postati dober fotograf? Forget about that! Zato imate šole, tečaje kjer vas naucijo osnove. Vsak se uci sam, ustvari svoj nacin izražanja. Tukaj se velikokrat vprašam:" Zakaj bi pomagala tej osebi, ce je ne poznam? Kaj imam od tega? Da mi na koncu krade moje ideje, moj stil in mi je konkurenca? Zakaj..." Pokaze se sto in en vprasaj... Ce odgovarjamo na vaša vprasanja je to le nasa dobra volja in visek prijaznosti tistega dne. Kot smo mi sami nabirali znanje, se ucili se morate tudi vi nauciti osnov in za zacetek spoznati na podlagi cesa se izbira fotoaparat.
Najbolj so mi anoying vprasanja po mnenju na dolocene fotografije. Enkrat sem imela prav nepozabno izkusnjo, ko me je znanka sprasevala po svojih fotografijah in mi posiljala vsak svoj fotografski podvig. Ker mi njena fotografija, ki je bila popolnoma amaterska, brez dobre kompozicije, nastavitev aparata in ostalih stvari, ni bila vsec sem jo na zelo krut nacin odslovila. Ne prenesem ljudi, ki se skusajo enaciti s mano, mojimi prijatelji ali komur koli. Najhujše pride ob vprašanjih:" Kaj naj naredim, da dobim fotomodele? Kaksen fotoaparat imas ti?..." Ženska mi lahko prosim das mir! Kako dobiti fotomodele je stvar človeka. Vsak fotograf se mora predstaviti s svojim gradivom v cim boljsi luči. Ce ljudem ni vsec tvoj fotografski izdelek s podrocja portretne fotografije se ti verjetno ne bodo javili za model. Kaksen fotoaparat ima jaz je moja stvar in ne tvoja! Sovrazim anoying vprašanja!
Vsak fotograf, ki se s fotografijo ukvarja profesionalno dela na svojemu področju kot tisti, ki se le kot hobi. Vsak si oblikuje sebi izbrano podrocje, ki ga najbolj privlači. In na podlagi tega se kasneje tudi izbira oprema. Ali je to sportna fotografija, je to macro ali portretna ali pa je to nekaj povsem samosvojega. Taksna vprasanja o izbiri fotoaprata in kakrsna koli pomoč pri tem je odvisna od tega katero podrocje vas zanima in kaj si zelite fotografirati. Vse je odvisno od tega kaj zelite, koliko ste pripravljeni vložiti, kaksen aparat vas zanima. Tega drugi ne moremo vedeti, le vi sami zato komplicirajte in zivcirajte koga drugega. Imamo svojega dela dovolj, da bi se ukvarjali se s vašim. Zato smo zelo srečni, ce nas ne zasuvate s svojimi vprašanji, dokler ne poveste namena, zakaj in čemu.
23. Točk, 23 dejstev, to pa ni vse. Prebrali ste le 1. Del - Mi fotografi. Nekateri ste se naučili kaj novega, drugi ste spoznali kaj o sebi, spet tretji pa ste prizadeti in bi me najraje zivo zakopali, ker ne sprejmete realnosti. 2. Del vas bo seznanil in vam pokazal kaj vec o nas, kot partnerjih, nasih odnosih, pogledih in pristopih... Vse od rojstno dnevnih daril, pozornosti na obletnice, tja do pogleda in skupnega druženja. Dotaknila se bom nasih osebnih življenj kaksni smo kot ljubimci, partnerji. Ali nam držanje za roke ustreza? Kakšni smo na večerjah? Kako izgledajo naši družinski dogodki? Vse to in se več v 2. Delu objave MI FOTOGRAFI...
Upam, da sem vam s tem pokazala in navila kaj novega, da bi nas kot umetnike boljše razumeli. Seveda pa ne držijo vse točke za vsakega fotografa... Zato se najprej poglobite vase, partnerja, prijatelja in spoznajte kaj več o njem, da bi lahko potrdili in videli dejstva.
Ste že neučakani na 2 deli? Kar lepo počasi, veliko besed, raziskovanja, pisanja je se pred tem...
