V soboto 1.3.2014 me je pot peljala v potep za fotografiranje slovenskih graščin. Pripravila sem si "bojni" načrt in že smo bili na poti na Dolenjski konec Slovenije.
V načrtih sem imela fotografirati zapuščeno vilo in nekaj gradov. Za posladek me je konec dneva kot zadnja točka pričakal zapuščeni, propadajoči grad. Poleg vseh tistih čudovitih gradov tistega dne me je najbolj pritegnil prav ta zapuščeni.
Vedela sem, da je eden od številnih praznih gradov v Sloveniji. Vsa njegova vrata so bila zaprta in polkletna okna zavarovana s železno mrežo. Veliko ljudi bi se obrnilo in odšlo zadovoljnih s fotografijami zunanjosti. A meni to ni bilo dovolj. Vedela sem, da je sigurno možnost, da se priplazim v njegovo notranjost. Nikoli mi ne zadostujejo le fotografije zunanjosti propadajočega objekta. Vedno želim nekaj več. Preprosto moram občutiti energijo notranjosti zgradbe, saj me prav to vleče vanje in nahrani mojo dušo.
Tokrat se mi je dokazalo, da je vredno vztrajati in imeti potrpljenje. Kdor čaka, dočaka. Ko sem tako hodila ob zunanjih stenah gradu, v upanju, da bom odkrila vhod sem bil presenečena. Sreča je bila na moji strani. Odkrila sem možnost, da se pritihotapim v notranjost. Povzpela sem se na meter visoko okensko polico na zunanji strani stene gradu. Ker je bilo previsoko sem potrebovala malo pomoči, ki pa ni bila daleč. Uspelo se mi je pritihotapiti v klet gradu brez kakršnega koli nasilja ali vandalizma.
Video: http://youtu.be/FroNYJtfE7k
V načrtih sem imela fotografirati zapuščeno vilo in nekaj gradov. Za posladek me je konec dneva kot zadnja točka pričakal zapuščeni, propadajoči grad. Poleg vseh tistih čudovitih gradov tistega dne me je najbolj pritegnil prav ta zapuščeni.
Vedela sem, da je eden od številnih praznih gradov v Sloveniji. Vsa njegova vrata so bila zaprta in polkletna okna zavarovana s železno mrežo. Veliko ljudi bi se obrnilo in odšlo zadovoljnih s fotografijami zunanjosti. A meni to ni bilo dovolj. Vedela sem, da je sigurno možnost, da se priplazim v njegovo notranjost. Nikoli mi ne zadostujejo le fotografije zunanjosti propadajočega objekta. Vedno želim nekaj več. Preprosto moram občutiti energijo notranjosti zgradbe, saj me prav to vleče vanje in nahrani mojo dušo.
Tokrat se mi je dokazalo, da je vredno vztrajati in imeti potrpljenje. Kdor čaka, dočaka. Ko sem tako hodila ob zunanjih stenah gradu, v upanju, da bom odkrila vhod sem bil presenečena. Sreča je bila na moji strani. Odkrila sem možnost, da se pritihotapim v notranjost. Povzpela sem se na meter visoko okensko polico na zunanji strani stene gradu. Ker je bilo previsoko sem potrebovala malo pomoči, ki pa ni bila daleč. Uspelo se mi je pritihotapiti v klet gradu brez kakršnega koli nasilja ali vandalizma.
Video: http://youtu.be/FroNYJtfE7k
Tukaj je nekaj fotografij...
VEČ FOTOGRAFIJ NA SPLETNI STRANI:
URBAN EXPLORING (SLOVENIA)
