O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

ponedeljek, 03. marec 2014

UE SLO. - Zapuščeni grad #3. (Slovenija) - Slovenski gradovi

V soboto 1.3.2014 me je pot peljala v potep za fotografiranje slovenskih graščin. Pripravila sem si "bojni" načrt in že smo bili na poti na Dolenjski konec Slovenije.


V načrtih sem imela fotografirati zapuščeno vilo in nekaj gradov. Za posladek me je konec dneva kot zadnja točka pričakal zapuščeni, propadajoči grad. Poleg vseh tistih čudovitih gradov tistega dne me je najbolj pritegnil prav ta zapuščeni.

Vedela sem, da je eden od številnih praznih gradov v Sloveniji. Vsa njegova vrata so bila zaprta in polkletna okna zavarovana s železno mrežo. Veliko ljudi bi se obrnilo in odšlo zadovoljnih s fotografijami zunanjosti. A meni to ni bilo dovolj. Vedela sem, da je sigurno možnost, da se priplazim v njegovo notranjost. Nikoli mi ne zadostujejo le fotografije zunanjosti propadajočega objekta. Vedno želim nekaj več. Preprosto moram občutiti energijo notranjosti zgradbe, saj me prav to vleče vanje in nahrani mojo dušo. 
Tokrat se mi je dokazalo, da je vredno vztrajati in imeti potrpljenje. Kdor čaka, dočaka. Ko sem tako hodila ob zunanjih stenah gradu, v upanju, da bom odkrila vhod sem bil presenečena. Sreča je bila na moji strani. Odkrila sem možnost, da se pritihotapim v notranjost. Povzpela sem se na meter visoko okensko polico na zunanji strani stene gradu. Ker je bilo previsoko sem potrebovala malo pomoči, ki pa ni bila daleč. Uspelo se mi je pritihotapiti v klet gradu brez kakršnega koli nasilja ali vandalizma.

Video: http://youtu.be/FroNYJtfE7k


Tukaj je nekaj fotografij...


VEČ FOTOGRAFIJ NA SPLETNI STRANI:
URBAN EXPLORING (SLOVENIA)