We are each our own devil, and we make this world our hell.
torek, 30. julij 2013
sreda, 24. julij 2013
Ste bili tudi vi kot otrok udeleženec dvojnih meril svojih staršev?
Ponovno pišem življenjske zgodbe meni bližnjih ljudi, brezdomcev, narkomanov oziroma vseh ljudi, ki so se v življenju soočali s kakršno koli problematiko, katera jih je pripeljala do stanja, ko si na tleh brez vsega.
Današnja tema so otroci, kateri so odraščali v neurejeni družini s enim staršom, katerim se je kasneje rodil še en otrok s drugim partnerjem, velika večina pozornosti pa je bila posvečena "novi" družini, medtem ko do prvorojenca skoraj povsem pozabljena.
Zgodba govori o fantu, kateri je odraščal s svojo mamo medtem, ko ga je oče zapustil ob rojstvu in zanj ni plačeval preživnine. Otrok je bil nezakonski sin, kateremu se je življenje postavilo na glavo s rojstvom novega otroka njegovi mami in njenemu novemu partnerju. Dobil je pol sestro, po očetovi strani pa pol brata. Ker se mu je oče brez obrazno odpovedal in si ustvaril novo družino je fant lahko pozabil na to, da njegov oče sploh obstaja. Otrok je večino svojega življenja preživel pri svoji mami, katere veliko časa ni bilo ob njem. Kasneje pa je bil kot izbrisani iz družine, lahko bi se reklo nepotrebni in ne željeni človek v tisti "novi" družini.
Zgodba katera se dotika dvojnih meril staršev in na splošno ljudi je nastala po besedah ljudi, ki so to doživeli na svoji koži. Zgodba ni izmišljena, poenostavljena, ampak surova tako kot je bila doživeta.
Tukaj pripenjam URL naslov do življenjske zgodbe, ki govori o "ponesrečenem otroku", psihičnem in fizičnem nasilju v družini.
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/04/ponesreceni-otrok-intervju.html
Po njegovih spominih in negativnih občutkih pripoveduje...
"Moj rojstni dan sploh ni bil pomemben, to je bil le še en dan v mojem življenju. Rojstno dnevne zabave so mi bile prepovedane od malih nog, v družinskem sklopu pa se ni nič praznovalo. Torte tudi ni bilo. Bila je le manjša pozornost od mame. Drugega tako ali drugače nisem imel. Svojega biološkega očeta sem zaman čakal veliko let, saj mi je celo življenje prodajal le laži, a nikoli ga ni bilo ob meni, ko sem ga potreboval. Še na moj rojstni dan me ni obiskal."
Od katerega leta starosti so ti bile rojstno dnevne zabave prepovedane?
"Odkar smo se preselili v novo hišo, s "novo" družino, prav tako obiski prijateljev. Prepoved sem dobil s strani svojega očima. Nikoli mi ni bil očim, ker me nikoli ni sprejel za svojega. V njegovem primeru je nad menoj izvajal tudi psihično in fizično nasilje."
Kakšni so tvoji spomini na tvoja rojstno dnevna praznovanja?
"Imam samo en spomin, ko sem bil star sedem let. Le ta spomin je pozitiven in družinski spomin. Takrat v mojemu življenju še ni bilo očima. Lahko sem povabil svoje prijatelje, sorodnike, takšno srečo sem imel le enkrat in edino krat."
Pa od 7 leta starosti? Kako so potekali tvoji rojstni dnevi?
"Neumesno! Še en dan v mojem življenju, brez torte, brez zabave, samo manjša pozornost s strani matere. To je bilo vse!"
Ker govorimo o dvojnih merilih staršev, se dotaknimo tudi glavne, osrednje teme tega članka oziroma intervjuja. Glavna tema so dvojna merila staršev, ti pa si se kot otrok do 20 leta starosti skoraj vsakodnevno srečeval s to problematiko.
"S mamino poroko pride v "novo" družino novi otrok, moja pol sestra. Vedno sem se počutil zoperstavljenega in ne željenega v tej navidez srečni "novi" družini. Ko je sestra odraščala je mama vso pozornost posvečala njej. Nikoli je ni bilo ob meni, ko sem jo potreboval. Bil je čas za pisanje domače naloge, nikogar ni bilo ob meni, da bi mi pomagal. Pomagati sem si moral sam. Težko, mi je bilo gledati, kako moja sestra dobiva velika rojstno dnevna darila medtem, ko jaz dobim le majhno čokoladico in kakšno igračo. Spomnim se božičnih večerov, ko sem se veselil praznika, ko bom odprl svoje darilo. Vedno sem bil razočaran. Očeta ni bilo ob meni, se mi je odpovedal in se raje posvetil svoji novi družini in mojemu pol bratu. Mama je vso pozornost dajala pol sestri, kaj je ostalo meni? Le žalosten in razočaran izraz na obrazu. Odprl sem svoje darilo, katero je bilo desetkrat manjše od sestrinega. Počutim sem se manj vrednega. Med menoj in pol sestro je dobrih 9 let razlike, ko sem pozornost mame najbolj potreboval, ker očeta nisem imel, sem ostal sam. Bil sem sam na svetu, zaradi česar sem kasneje zapadel tudi v droge in kriminal. Človek, kateri bi moral biti moj očim je nad menoj izvajal psihično in fizično nasilje, zoper česa sem se počutim ne željenega, kot sem že omenil. Ni prijeten občutek, ko iščeš starševsko pozornost, a je nimaš moč dobiti. Kasneje je moja mama postala Droga. Dala mi je tisti občutke pozornosti, topline, dobrega občutka, ki sem ga iskal in potreboval."
Da se vrnemo nazaj k dvojnim merilom staršev...
"Mama je večino svoje pozornosti posvečala pol sestri, morda tudi zato, ker me njen novi partner ni sprejel za svojega. Nikoli in še danes me ne! Zato sem na cesti."
O psihičnem in fizičnem nasilju očima, ne sprejemanju, drogi govori članek:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/04/ponesreceni-otrok-intervju.html
Pa oče? Glede na to, da ga ni bilo v tvojem življenju kaj bi omenil o njem?
"Ni ga bilo ob meni. Mama ni na sodišče vložila prošnje, da oče plačuje preživnino zame, kot je to zakonsko določeno. Moja draga mama tega ni storila, zaradi svoje strahopetnosti, zato sem danes tukaj kjer sem. Po očetovi strani sem nekaj let po svojem rojstvu dobil pol brata. Oče je vanj vlagal vse, jaz pa sem bil prepuščen sam sebi. Lagal mi je, v življenju pa mi je dal le en majhen avtomobilček in rdečo zvezdo. Nič se mi ne zdi pošteno. Jaz sem bil tisti, ki je požrl največje sranje, ni imel nič od življenja. Kje je bil oče zame, ko sem ga potreboval? Ali nisem njegova kri? Počutim se kot, da si nisem zaslužil nič imeti. Nisem imel očeta, matere, imel sem le sebe. Pa še to sem se kasneje skoraj izgubil, s svojo novo, dobrosrčno matero Drogo. Tukaj podam samo še en komentar:" Kako praznujejo svoj 18 rojstni dan drugi, Slovenci?" Tako, da si zapomnijo svoje praznovanje, zabavo za celo življenje. Dobijo galaksično velika darila, pozornosti prijateljev, družine katera jim financira izpit za avto, v bogatih primerih tudi avto. Kaj sem imal jaz? Nič! Svoj 18 rojstni dan sem preživel s pokojnim najboljšim prijateljem s folijo heroina v rokah in đointom v ustih. Tako sem preživel svoj 18 rojstni dan. "
MOJE BESEDE, SKLEP, ZAKLJUČEK:
Viktorija Rozman:" Po besedah ki so bile izrečene, dogodkih, ki so se zgodili ste lahko dobili občutek, da so življenjske zgodbe brezdomcev, narkomanov in ljudi, s problematiko (podcenjevanje, nasilja, ne enakopravnost, dvojna merila, ločitev staršev in še in še...) težke in žalostne. Tukaj izpostavim tudi to, da ljudje velikokrat dobimo občutek dvojnih meril pri starših ali pri ljudeh. Ampak naj povem, da vsakodnevno srečevanje, več letno, ni lahko. Ljudje se s določenimi dejanji svojih staršov težko sprijaznijo, saj jim velikokrat pustijo negativne občutke in velike, težke posledice v življenju. Zaradi tega malo bolj občutljivi ljudje, kateri so se srečevali s težko problematiko zabredejo v svet kriminala in droge. Naj izpostavim, da me število ločenih družin v primerjavi s alkoholiki, brezdomci in narkomani ne preseneča. Saj je mentaliteta ljudi v tej državi precej pokvarjena, tekmovalna, egoistična in ozko gledna. Velika večina ljudi se vsakodnevno srečuje s čudnimi podcenjevalnimi pogledi ljudi, ki so tekmovalne, ošabne, zavistne narave, ki ne sprejemajo drugačnosti.
Tukaj pripenjam svojo pesem:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2012/11/k-boljsemu-zivljenju-strmimo_23.html
Sama sem se velikokrat srečala s takšno in drugačno problematiko, tudi s dvojnimi merili. Ampak sedaj ni čas, da bi pisala zgodbo o sebi. Moje mišljenje je... V veliko družinah prvo rojeni otrok dobi več pozornosti ali obratno. V mojemu je bilo to prvo. V veliko primerih starši svojih otrokom posvečajo premalo pozornosti. Tisti otroci, katerim starši posvečajo preveč pozornosti (s dejanji ali dobrinami) pa so kasneje razvajeni in egoistični. Prav takšni kasneje znajo podcenjevati ljudi okoli sebe in jih označevati za manjvredne. A to kar te ne ubije te okrepi! A nismo vsi močni...
POVDARJAM: Ni pa v vseh primerih tako!
Takšen vzorec obnašanja, ki ga podarimo svojemu otroku, takšnega prevzame.
Spet se vrtimo v začaranem krogu."
Današnja tema so otroci, kateri so odraščali v neurejeni družini s enim staršom, katerim se je kasneje rodil še en otrok s drugim partnerjem, velika večina pozornosti pa je bila posvečena "novi" družini, medtem ko do prvorojenca skoraj povsem pozabljena.
Zgodba govori o fantu, kateri je odraščal s svojo mamo medtem, ko ga je oče zapustil ob rojstvu in zanj ni plačeval preživnine. Otrok je bil nezakonski sin, kateremu se je življenje postavilo na glavo s rojstvom novega otroka njegovi mami in njenemu novemu partnerju. Dobil je pol sestro, po očetovi strani pa pol brata. Ker se mu je oče brez obrazno odpovedal in si ustvaril novo družino je fant lahko pozabil na to, da njegov oče sploh obstaja. Otrok je večino svojega življenja preživel pri svoji mami, katere veliko časa ni bilo ob njem. Kasneje pa je bil kot izbrisani iz družine, lahko bi se reklo nepotrebni in ne željeni človek v tisti "novi" družini.
Zgodba katera se dotika dvojnih meril staršev in na splošno ljudi je nastala po besedah ljudi, ki so to doživeli na svoji koži. Zgodba ni izmišljena, poenostavljena, ampak surova tako kot je bila doživeta.
Tukaj pripenjam URL naslov do življenjske zgodbe, ki govori o "ponesrečenem otroku", psihičnem in fizičnem nasilju v družini.
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/04/ponesreceni-otrok-intervju.html
Po njegovih spominih in negativnih občutkih pripoveduje...
"Moj rojstni dan sploh ni bil pomemben, to je bil le še en dan v mojem življenju. Rojstno dnevne zabave so mi bile prepovedane od malih nog, v družinskem sklopu pa se ni nič praznovalo. Torte tudi ni bilo. Bila je le manjša pozornost od mame. Drugega tako ali drugače nisem imel. Svojega biološkega očeta sem zaman čakal veliko let, saj mi je celo življenje prodajal le laži, a nikoli ga ni bilo ob meni, ko sem ga potreboval. Še na moj rojstni dan me ni obiskal."
Od katerega leta starosti so ti bile rojstno dnevne zabave prepovedane?
"Odkar smo se preselili v novo hišo, s "novo" družino, prav tako obiski prijateljev. Prepoved sem dobil s strani svojega očima. Nikoli mi ni bil očim, ker me nikoli ni sprejel za svojega. V njegovem primeru je nad menoj izvajal tudi psihično in fizično nasilje."
Kakšni so tvoji spomini na tvoja rojstno dnevna praznovanja?
"Imam samo en spomin, ko sem bil star sedem let. Le ta spomin je pozitiven in družinski spomin. Takrat v mojemu življenju še ni bilo očima. Lahko sem povabil svoje prijatelje, sorodnike, takšno srečo sem imel le enkrat in edino krat."
Pa od 7 leta starosti? Kako so potekali tvoji rojstni dnevi?
"Neumesno! Še en dan v mojem življenju, brez torte, brez zabave, samo manjša pozornost s strani matere. To je bilo vse!"
Ker govorimo o dvojnih merilih staršev, se dotaknimo tudi glavne, osrednje teme tega članka oziroma intervjuja. Glavna tema so dvojna merila staršev, ti pa si se kot otrok do 20 leta starosti skoraj vsakodnevno srečeval s to problematiko.
"S mamino poroko pride v "novo" družino novi otrok, moja pol sestra. Vedno sem se počutil zoperstavljenega in ne željenega v tej navidez srečni "novi" družini. Ko je sestra odraščala je mama vso pozornost posvečala njej. Nikoli je ni bilo ob meni, ko sem jo potreboval. Bil je čas za pisanje domače naloge, nikogar ni bilo ob meni, da bi mi pomagal. Pomagati sem si moral sam. Težko, mi je bilo gledati, kako moja sestra dobiva velika rojstno dnevna darila medtem, ko jaz dobim le majhno čokoladico in kakšno igračo. Spomnim se božičnih večerov, ko sem se veselil praznika, ko bom odprl svoje darilo. Vedno sem bil razočaran. Očeta ni bilo ob meni, se mi je odpovedal in se raje posvetil svoji novi družini in mojemu pol bratu. Mama je vso pozornost dajala pol sestri, kaj je ostalo meni? Le žalosten in razočaran izraz na obrazu. Odprl sem svoje darilo, katero je bilo desetkrat manjše od sestrinega. Počutim sem se manj vrednega. Med menoj in pol sestro je dobrih 9 let razlike, ko sem pozornost mame najbolj potreboval, ker očeta nisem imel, sem ostal sam. Bil sem sam na svetu, zaradi česar sem kasneje zapadel tudi v droge in kriminal. Človek, kateri bi moral biti moj očim je nad menoj izvajal psihično in fizično nasilje, zoper česa sem se počutim ne željenega, kot sem že omenil. Ni prijeten občutek, ko iščeš starševsko pozornost, a je nimaš moč dobiti. Kasneje je moja mama postala Droga. Dala mi je tisti občutke pozornosti, topline, dobrega občutka, ki sem ga iskal in potreboval."
Da se vrnemo nazaj k dvojnim merilom staršev...
"Mama je večino svoje pozornosti posvečala pol sestri, morda tudi zato, ker me njen novi partner ni sprejel za svojega. Nikoli in še danes me ne! Zato sem na cesti."
O psihičnem in fizičnem nasilju očima, ne sprejemanju, drogi govori članek:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/04/ponesreceni-otrok-intervju.html
Pa oče? Glede na to, da ga ni bilo v tvojem življenju kaj bi omenil o njem?
"Ni ga bilo ob meni. Mama ni na sodišče vložila prošnje, da oče plačuje preživnino zame, kot je to zakonsko določeno. Moja draga mama tega ni storila, zaradi svoje strahopetnosti, zato sem danes tukaj kjer sem. Po očetovi strani sem nekaj let po svojem rojstvu dobil pol brata. Oče je vanj vlagal vse, jaz pa sem bil prepuščen sam sebi. Lagal mi je, v življenju pa mi je dal le en majhen avtomobilček in rdečo zvezdo. Nič se mi ne zdi pošteno. Jaz sem bil tisti, ki je požrl največje sranje, ni imel nič od življenja. Kje je bil oče zame, ko sem ga potreboval? Ali nisem njegova kri? Počutim se kot, da si nisem zaslužil nič imeti. Nisem imel očeta, matere, imel sem le sebe. Pa še to sem se kasneje skoraj izgubil, s svojo novo, dobrosrčno matero Drogo. Tukaj podam samo še en komentar:" Kako praznujejo svoj 18 rojstni dan drugi, Slovenci?" Tako, da si zapomnijo svoje praznovanje, zabavo za celo življenje. Dobijo galaksično velika darila, pozornosti prijateljev, družine katera jim financira izpit za avto, v bogatih primerih tudi avto. Kaj sem imal jaz? Nič! Svoj 18 rojstni dan sem preživel s pokojnim najboljšim prijateljem s folijo heroina v rokah in đointom v ustih. Tako sem preživel svoj 18 rojstni dan. "
MOJE BESEDE, SKLEP, ZAKLJUČEK:
Viktorija Rozman:" Po besedah ki so bile izrečene, dogodkih, ki so se zgodili ste lahko dobili občutek, da so življenjske zgodbe brezdomcev, narkomanov in ljudi, s problematiko (podcenjevanje, nasilja, ne enakopravnost, dvojna merila, ločitev staršev in še in še...) težke in žalostne. Tukaj izpostavim tudi to, da ljudje velikokrat dobimo občutek dvojnih meril pri starših ali pri ljudeh. Ampak naj povem, da vsakodnevno srečevanje, več letno, ni lahko. Ljudje se s določenimi dejanji svojih staršov težko sprijaznijo, saj jim velikokrat pustijo negativne občutke in velike, težke posledice v življenju. Zaradi tega malo bolj občutljivi ljudje, kateri so se srečevali s težko problematiko zabredejo v svet kriminala in droge. Naj izpostavim, da me število ločenih družin v primerjavi s alkoholiki, brezdomci in narkomani ne preseneča. Saj je mentaliteta ljudi v tej državi precej pokvarjena, tekmovalna, egoistična in ozko gledna. Velika večina ljudi se vsakodnevno srečuje s čudnimi podcenjevalnimi pogledi ljudi, ki so tekmovalne, ošabne, zavistne narave, ki ne sprejemajo drugačnosti.
Tukaj pripenjam svojo pesem:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2012/11/k-boljsemu-zivljenju-strmimo_23.html
Sama sem se velikokrat srečala s takšno in drugačno problematiko, tudi s dvojnimi merili. Ampak sedaj ni čas, da bi pisala zgodbo o sebi. Moje mišljenje je... V veliko družinah prvo rojeni otrok dobi več pozornosti ali obratno. V mojemu je bilo to prvo. V veliko primerih starši svojih otrokom posvečajo premalo pozornosti. Tisti otroci, katerim starši posvečajo preveč pozornosti (s dejanji ali dobrinami) pa so kasneje razvajeni in egoistični. Prav takšni kasneje znajo podcenjevati ljudi okoli sebe in jih označevati za manjvredne. A to kar te ne ubije te okrepi! A nismo vsi močni...
POVDARJAM: Ni pa v vseh primerih tako!
Takšen vzorec obnašanja, ki ga podarimo svojemu otroku, takšnega prevzame.
Spet se vrtimo v začaranem krogu."
nedelja, 7. julij 2013
#1.del - 12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači - Totto ex Gavardo
12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači
Totto ex Gavardo 1.del
Kot je že iz bloga in mojega dela znano, so zapuščene zgradbe moja ljubezen. Težko jih spregledam, da ne vstopim vanje in jim naklonim svoje pozornosti. One so moja druga ljubezen, brez njih moja duša ni srečna. Energija zapuščenih zgradb, katero oddaja zgradba sama je energija katera hrani mojo dušo in srce. Če nisem v njih in v stiku z njimi, moje delo preprosto nima več pomena. Zato skozi svoje delo dajem pozornost zapuščenim zgradbam po Sloveniji in poskušam začutiti njihovo zgodovino propadanja in energijo skozi prazne zidove, prašne police in zaprta vrata.
Zgodba, ki jo bom napisala govori o mojih medenih tednih katere sva z možem preživela na Slovenski Obali, ko sva nočila v zapuščeni zgradbi oz. palači v centru Kopra - Palača Totto ex Gavardo. Ker velika večina ljudi ne ve kaj ta zgradba pomeni, naj vam jo predstavim skozi svoje delo, članke, fotografije in video posnetek.
Na spodnjemu linku si lahko ogledate fotogalerijo mojih fotografij, katere je na Facebook strani objavil Koprski radio Capris.
https://www.facebook.com/media/set/?set=a.10151439230022269.550142.46543152268&type=3
Po objavi le teh fotografij na radiu me je iz Primorskih novic stopila v kontakt novinarka, s katero smo naredili članek o meni in mojemu delu s zapuščenimi zgradbami. Glavna stran članka je izgledala takole...
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/primorske-novice-29-januar-2013.html
Ker zapuščene zgradbe niso le kup opek in cementa, ampak zgodovina in v veliko primerih kulturna dediščina, naj tukaj pred zgodbo objavim tudi pesem, katera pove marsikaj in še več, če se poglobiš vanjo.
"Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjujejo in mi dajejo energijo.
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo.
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije.
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo."
Ko sem tako čez dan pozabila na moževe besede, sva noč zatem slišala ponovno, a le drugače. Slišati je bilo kakor, da bi nekdo ob lesenih tramovih drgnil vrv. Kot, da bi pripravljal teren, da se obesi in si vzame življenje. Kar je bilo v tistih časi pred 1900 zelo mogoče saj odnos do nižjega sloja hišnih sužnjev ni bil lep, zaradi česar življenje slug ni bilo lepo. Zanimivo je tudi naključje, da sva nekaj dni zatem odkrila zapuščeno mrtvašnico.
Ko sva tako spala na podstrešju nekaj dni, se nama je med tem časom zgodilo tudi to kar sva si najmanj želela. Prišli so nenapovedani in neželjeni obiski. To so bili tamkajšni domačini, narkomani. Na srečo sva bila tisti čas v šotoru, da sva lahko imela pod kontrolo najine stvari. Ko sva tako dopoldne ležala v postelji sva zaslišala korake, ki prihajajo po lesenih stopnicah, mimo najinega tabora na drugi sloj podstrešja. Narkomani na primorskem se po večini zadevajo v kokainom in kakšnimi tableti, ker doseg "horsa" ni tako zelo mogoč. Bila sem v strahu, da se bo kateremu od njih zataknilo pri iskanju žil in bo potreboval pomoč. IN TOČNO TO SE JE ZGODILO! Po nekaj urah zadevanja na podstrešju zapuščene zgradbe je do naju pristopil mlad fant, s lepim pristopom, če mu kdo od naju lahko pomaga. Želel je, da mu nekdo prime roko, da žile izstopijo in so tako lažje vidne in dostopne. Mož, kateri je bil nekoč odvisen tudi tudi od kokaina, je vstal in mu pomagal. Strah me je bilo, da bi ga zamikalo in bi ponovno želel poskusiti. A na srečo je trden in prepričan, da tega v svojemu življenju ne želi več.
Tisti dan sva cel dan preživela v šotoru, saj se fantje niso odmaknili do poznega večera.
To je bil 1. del najinega bivanja v zapuščeni palači Totto ex Gavardo. V prihajajočih dneh, še ostale prigode...
Vsak začetek je težak, kot je težko začeti pisati zgodbo meni.
20. aprila letošnjega leta sva se z mojim možem poročila na gradu. Kot vsi mladoporočenci odidejo na kakšen izlet, medene tedne sva se odpravila na raziskovanje Slovenske obale. To raziskovanje pa ni bilo običajno, saj je šlo za raziskovanje zapuščenih zgradb in bivanja v eni izmed njih. Ker sva oba brezposelna, se nama je zdelo nepotrebno zapravljanje denarja za hotele, apartmaje in kampe, zato sva svoj šotor postavila na podstrešju zapuščene palače Totto ex Gavardo. Na samemu začetku taborjenja v tej zapuščeni zgradbi naju je bilo strah, da nama kakšen od občasnih obiskovalcev, boljše rečeno narkomanov ne bi kaj ukradel. Ker sva bila pošteno založena s vrednimi stvarmi (računalnik, fotoaparat in ostala oprema) sva morala pazit na to s čem naju tamkajšni obiskovalci vidijo. V zgradbo kakor v večino takšnih zgradb se zatekajo narkomani, da opravijo svojo potrebo, zato sva se še dodatno poskušala paziti, da ne zabredeva v težave v katerih sva nekoč bila. Z možem sva bila oba nekoč odvisnika od prepovedanih drog, heroina, zaradi česar nama bližnji stik s tem ni bil ravno najbolj dobrodošel. Na obalo sva prispela 22.4 in postavila svoj bazni tabor.
Ker je mož na metadonu, katerega pridno niža je moral vsak dan hoditi v zdravstveni dom po svojo dozo metadona. Težko se je bilo izogibati kakršnemu koli stiku s ljudmi, ki so v temu krogu. Na srečo nikogar nisva poznala. Lahko bi se reklo, ne še!
Ko sva tako preživela svojo noč na trdih tleh v šotoru, brez "armafleksa" sva se v jutro zbudila srečna, saj sva bila daleč stran Ljubljane. Najini medeni tedni so se pričeli.
Začela sva jih s velikim nasmehom na obrazu.
V najinemu bivanju na Slovenski obali sva bila zelo preračunljiva, saj nisva imela na razpolago veliko financ. Zaradi česar naju je velikokrat rešil tudi tamkajšni dnevni center za brezdomce. Marsikdo bi se ob tej besedi, brezdomec, vprašal ali sva sploh brezdomca. V Ljubljani kot v drugih krajih sva brezdomca, saj nimava urejene strehe nad glavo, pod katero bi lahko spala legalno in z urejenim naslovom, zato so nama bila vrata dnevnega centra odprta. Ko sva tako preživljala dneve na socialen način, kradla elektriko na javnih vtičnicah, jedla za 5 evrov na dan, so dnevi hiteli s svetlobno hitrostjo.
Iz dneva v dan sva se zbujala s bolečinami v hrbtenici, saj nama je spanje na trdih tleh pošteno prišlo do živega.
Ampak to kar te ne ubije, te okrepi!
Zgradba nama je dajala prenočišče, s tem energijo in marsikakšen pripetljaj. Zanimive so bile noči, ko sva se s svetilko v rokah sprehajala skozi ogromne sobe, s baročnimi freskami, po lesenih stopnicah na prašno podstrešje. Velikokrat pa ni bilo vse tako veselo obarvano in je na obrazu bil presenečen, prestrašen obraz.
Ko sva tako neki večer ležala v postelji, jaz s ženskimi težavami, mož s bolečinami, sva se počasi odpravljala v svet sanj. Jaz sem kot po navadi prva zaprla oči in zaspala. Ko je mož tako ležal v šotoru in se premetaval zaradi bolečin v hrbtu, je na podstrešju zaslišal čudne zvoke. Slišal je kot da bi nekdo hodil po lesenih stopnicah, v višji level podstrešja in se na sredi ustavil. To ni bil hec, to je bila zame paranormalna stvar, v katero verjamem. Saj vem, da v zapuščenih zgradbah, katere imajo zanimivo zgodovino, ostajajo slabe in dobre energije, ki niso zapustile zgradbe. Ko se zjutraj zbudim in slišil njegove besede vstanem in odidem iz šotora, da preverim ali je to mogoče, da je bil to človek. Ko se ozrem po prostoru proti lesenim stopnicam, kjer so bila vrata zaprta in je bil vhod na podstrešje onemogočen začnem razmišljati kaj je to bilo. Prišla sem do ne sigurnega prepričanja, da je bila to ena izmed duš, katera je nekoč živela ali zahajala v zgradbo.
Morda se sliši noro in nemogoče, a ko enkrat doživiš in vidiš okolico in prostore, vidiš da je mogoče.
Da ne pozabim omeniti napisov, ki so na stenah podstrešja napisani s grafitnim svinčnikom. Zapise so zapisovale ženske, najstarejši je bil iz leta 1869. Ko sem jih videla se mi je postavilo marsikatero vprašanje. Zakaj so zapisi le na podstrešnih sobah? So bile to služkinje, ki so živele na podstrešju? Kdo je ta moški, katerega neprestano omenjajo? Kakšno povezavo ima to s Bertoki?
Nikakor si nisem mogla odgovoriti na vprašanja, zato sem preprosto začela verjeti, da so bili zvoki od nekoga, ki je bival v palači. Zapisi izgledajo tako...
Iz dneva v dan sva se zbujala s bolečinami v hrbtenici, saj nama je spanje na trdih tleh pošteno prišlo do živega.
Ampak to kar te ne ubije, te okrepi!
Zgradba nama je dajala prenočišče, s tem energijo in marsikakšen pripetljaj. Zanimive so bile noči, ko sva se s svetilko v rokah sprehajala skozi ogromne sobe, s baročnimi freskami, po lesenih stopnicah na prašno podstrešje. Velikokrat pa ni bilo vse tako veselo obarvano in je na obrazu bil presenečen, prestrašen obraz.
Ko sva tako neki večer ležala v postelji, jaz s ženskimi težavami, mož s bolečinami, sva se počasi odpravljala v svet sanj. Jaz sem kot po navadi prva zaprla oči in zaspala. Ko je mož tako ležal v šotoru in se premetaval zaradi bolečin v hrbtu, je na podstrešju zaslišal čudne zvoke. Slišal je kot da bi nekdo hodil po lesenih stopnicah, v višji level podstrešja in se na sredi ustavil. To ni bil hec, to je bila zame paranormalna stvar, v katero verjamem. Saj vem, da v zapuščenih zgradbah, katere imajo zanimivo zgodovino, ostajajo slabe in dobre energije, ki niso zapustile zgradbe. Ko se zjutraj zbudim in slišil njegove besede vstanem in odidem iz šotora, da preverim ali je to mogoče, da je bil to človek. Ko se ozrem po prostoru proti lesenim stopnicam, kjer so bila vrata zaprta in je bil vhod na podstrešje onemogočen začnem razmišljati kaj je to bilo. Prišla sem do ne sigurnega prepričanja, da je bila to ena izmed duš, katera je nekoč živela ali zahajala v zgradbo.
Morda se sliši noro in nemogoče, a ko enkrat doživiš in vidiš okolico in prostore, vidiš da je mogoče.
Da ne pozabim omeniti napisov, ki so na stenah podstrešja napisani s grafitnim svinčnikom. Zapise so zapisovale ženske, najstarejši je bil iz leta 1869. Ko sem jih videla se mi je postavilo marsikatero vprašanje. Zakaj so zapisi le na podstrešnih sobah? So bile to služkinje, ki so živele na podstrešju? Kdo je ta moški, katerega neprestano omenjajo? Kakšno povezavo ima to s Bertoki?
Nikakor si nisem mogla odgovoriti na vprašanja, zato sem preprosto začela verjeti, da so bili zvoki od nekoga, ki je bival v palači. Zapisi izgledajo tako...
Ko sva tako spala na podstrešju nekaj dni, se nama je med tem časom zgodilo tudi to kar sva si najmanj želela. Prišli so nenapovedani in neželjeni obiski. To so bili tamkajšni domačini, narkomani. Na srečo sva bila tisti čas v šotoru, da sva lahko imela pod kontrolo najine stvari. Ko sva tako dopoldne ležala v postelji sva zaslišala korake, ki prihajajo po lesenih stopnicah, mimo najinega tabora na drugi sloj podstrešja. Narkomani na primorskem se po večini zadevajo v kokainom in kakšnimi tableti, ker doseg "horsa" ni tako zelo mogoč. Bila sem v strahu, da se bo kateremu od njih zataknilo pri iskanju žil in bo potreboval pomoč. IN TOČNO TO SE JE ZGODILO! Po nekaj urah zadevanja na podstrešju zapuščene zgradbe je do naju pristopil mlad fant, s lepim pristopom, če mu kdo od naju lahko pomaga. Želel je, da mu nekdo prime roko, da žile izstopijo in so tako lažje vidne in dostopne. Mož, kateri je bil nekoč odvisen tudi tudi od kokaina, je vstal in mu pomagal. Strah me je bilo, da bi ga zamikalo in bi ponovno želel poskusiti. A na srečo je trden in prepričan, da tega v svojemu življenju ne želi več.
Tisti dan sva cel dan preživela v šotoru, saj se fantje niso odmaknili do poznega večera.
To je bil 1. del najinega bivanja v zapuščeni palači Totto ex Gavardo. V prihajajočih dneh, še ostale prigode...
Naročite se na:
Objave (Atom)