O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sobota, 05. maj 2012

Srbija in nadaljevanje ... 1.del

Srbija od 30.5.2012 - Avtobus, pot in prihod...
Mesca Aprila me je doletela sreca in v rokah sem drzala karto za Srbijo.

"Koncno sem docakala, Srbijo! Po slabem letu bom videla fanta in nadaljevala... !" sem si mislila in komaj cakala, da stopim na srbska tla. Fanta, ki mi je moje zivljenje v kolizeju zacinil in zelo polepsal. Ko sem prvic okusila, kako je spati,ziveti v zapusceni zgradbi, hisi.

S dvema nabito polnima kovckoma, sem prispela v mesto. Kupila svojo "cokolado" in pocasi  odkorakala Srbiji naproti, na avtobusno postajo. Na poti do avtobusne postaje, se mi je zataknilo zaradi prtlage, ki sem jo imela. Na sreco, je mimo prisel gospod, ki je sel v isto smer in mi pomagal, do postaje pripeljati vso mojo prtlago. Tako sem ob pravem casu, stala na pravem kraju. ... Ko stojim na avtobusni postaji, mi naproti pride simpatija in se z velikim objemom in poljubom poslovi od mene. V cakanju, da avtobus odrine, se enega skadiva, medtem pa v blizini opazim zanimivega fanta z dredi. Cakajoc na odhod, ze sedim na avtobusu in razmisljam... Le o cemu? ... Avtobus odpelje in ze se peljem novim dogodivscinam naproti.

S slusalkami v usesih, v pricakovanju na prvo mejo in ze smo tam. Napeto cakam, da prestopimo na drugo stran, v drugo drzavo in ... "OOOhhh!" odahnem si, ko se peljemo v smeri Zagreba. Prvo postajalisce po meji in avtobus se ustavi.  Smo na prvem postajaliscu in ze letimo na prvi cigaret in toaleto. Skadim cigareto, odidem na WC in ze sem spet pred avtobusom. Opazujem fanta z dredi in razmisljam... "Naj pristopim? Ojoj, kaj naj recem?" in kakor naroceno, fant pristopi k meni. Ces, da ga zanima koliko je ura. ("Lep izgovor si mislim") in pogovor se zacne. 

Veselo, nauduseno, ugotovim, da studira v Ljubljani. Fant je umetnik, prvotno iz Srbije, a povsod ga je dovolj. Odhaja na festival Reggae glasbe v Beogradu in tako se najino spoznavanje nadaljuje vse do Beograda. Bolj, ko se blizamo Beogradu, bolj sramezljivo razmisljam, kako zelo mi je zanimiv, simpaticen. "Kako naj mu recem, za telefonsko stevilko? Ali naj mu sploh recem, kar koli v tej smeri?" Blizamo se Beogradu in vse bolj sem na trnih...
Na ipod, mu napisem svojo telefonsko stevilko, s povabilom, da se v Ljubljani, lahko kaj vidimo. Z nasmehom na obrazu, me gleda in mi jo pove. Pove mi Slovensko in Bosansko stevilko. "WaaaW, uspelo mi je!" si mislim in ze izrekamo zadnje minute pogovora.

Ko druzbe ni, nikogar ni, v Beogradu stojimo in cakamo, da se odpeljemo proti Nisu. Zunaj se dani in peljemo se vse blizje Jagodini. Vse blizje postaji, kjer moram istopiti. 
Po mislih se mi podi "Kaj, ce me ne bo pocakal na postaji? Kaj ce ne bo mojih kovckov? ..." Po mislih mi grejo gluposti in ze sem na postaji kjer moram istopiti. Ko istopam iz avtobusa, na levi vidim, prijatelja, cloveka, k kateremu sem prisla... YEEEAAAY, prisel je!!! Po enem letu ga vidim in ze sva en drugemu v objemu...  Pot se nadaljuje, a tokrat v dvoje... 
Koncno sem docakala, kar se je takrat 17.julija 2011 koncalo nepricakovano. Cas, da nadaljujem, to kar je bilo zaceto... In nadaljujem... 

Se nadaljuje...