O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

petek, 15. november 2013

Srce je kakor glasba ©VR

Srce je kakor glasba 
© Viktorija Rozman

Srce je kako glasba…
Kakor biti,ki udarjajo po ritmu,ki jih določamo sami…
Srce ves čas igra svoj ritem glasbe…
A nekega dne se ustavi,kakor glasba,kakor pesem…
Življenje je kakor glasba,mi z glasbo ona z nami…
Je kakor pesem,ki traja,je omejena in ni večna…
Življenje je kot pot,kot steza na kateri spoznamo veliko ljudi dobrih in slabih…
Je pot polna hribov,dolin,brezen in jarkov…
Na hribih smo polni sreče in veselja,v dolinah pa nesrečni in žalostni…
Moje življenje pa je polno velikih brezen,pristaneš v njih in čas mineva da prideš iz njih…
So lepa brezna,v katerih je sreča z njo veselje,a tudi grda v katerih nesreča,trpljenje in žalost...
Nikoli ni nič popolno kakor bi si želeli,a moramo z pokončno glavo naprej…