O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

torek, 26. november 2013

7 dni monotonosti brezposelnega človeka ©VRB

7 dni monotonosti brezposelnega človeka
© Viktorija Rozman Bitenc

7 dni v tednu se vrti,
Ponedeljek,torek, sreda …
Občutek imam kot, da vsi isti so mi.
Sprašujem se ali je to znak monotonosti?
Kje je razgibana krivulja, ki gor in dol leti?
Ko teden proti koncu hiti…

Ponedeljek je tukaj, vsi so zaspani, nekateri so sprani, tretji zagnani.
Začetek tedna je tu, že vem, da teden spet isti bo.
Gori,doli, na okoli, počutim se kot Jolly.
Ponedeljek, depresija, upanje, da vikend kmalu bo tu.

Torek, drugi dan se odvija.
Spet želja skrita se odkriva.
Misel mi pravi, da si želi,
Glava odkimava, da to dobro ni.

Začarani krog, se vrti in vrti.
Monotonosti konca ni.
Službe s tem denarja ni, država na kurcu še vedno tiči.
Veliko ljudi po boljšem življenju kriči.
Samo številka brezposelnosti se veča, nič boljše ni.

Sreda je tu, zlata sredina,
Je to že milina?
Kaj naj počnem, naj se obujem in grem?
Kam da grem?

7 dni v tednu se vrti,
Četrtek, petek, sobota, nedelja …
Občutek imam kot, da vsi isti so mi.
Kje je razgibana krivulja, ki gor in dol leti?
Teden proti koncu hiti…

Četrtek, zidovi se podirajo,
Na konec tedna se pripravljamo.
Nič ne da se mi.
Zimski meseci, mrzli dnevi, vse počasi že spi.

Petek, dan za zadetek.
Na lotu ali v glavo?
Kakšen film se mi to v glavi vrti?
Želja po sreči, denarju še živi.

Začarani krog, se vrti in vrti.
Monotonosti konca ni.
Vse je isto, dolgčas prisoten je, saj dela ne najde se.
Denar v številkah se obrača,
Politika, zdravstvo krade nič ne plača.
Kje je služba, kje je denar?
Vsi upi počasi so zaman.

Sobota, nedelja, vikend je tu.
Če bi delo imela, veselje ob vikendu bi žarela.
Vsi so doma, počitka od dela želijo,
Jaz pozabljam na energijo.

Kaj naj počnem, kaj naj si mislim?
Kje naj začnem, če že na konec pomislim?
Kam naj grem, če denarja ni?
Naj kradem kot vsi v politiki, da denar se dobi?
Naj delam na črno, da kazen dobim?
Ali naj raje doma sedim?
Kakšen je to sistem, kakšna je to država?
Brez dela ni jela, ne jebem več tega sistema!
To niso vprašanja, na katerega bi vaš odgovor iskala.
Od »soljenja pameti« se bom skozlala.
Željo imam samo, da bi sistem prijazen bil,

Da človek bi željo po življenju še imel.