O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sreda, 29. februar 2012

Potovanje po Goriški regiji

Potovanje ... izgubljeni ... pozabljeni ... fotografirali ... 

Potovanje me je popeljalo vse od Osrednje slovenske, do Goriške in na koncu do Gorenske regije. Včerajšnji dan 25.2.2012 se je potovanje pričelo v Ljubljani in se skozi Škofjo loko, gorovje nadaljevalo vse do Tolmina.

Na poti do Tolmina nas je navigacija pošteno grdo pripeljala do makadamskih cest in na koncu v dolino na gozdno pot, kjer smo sredi gozda nasedli. Izgubljeni na zasneženi gozni poti, sredi težko dostopnega gozda, z vprašanjem:" Kako zdaj naprej?" ... Minute so tekle, meni pa se je mudilo čim prej začeti z fotografiranjem. Ker ni ostalo drugega, (jaz brez izpita), sem porivala avto od zadaj in od spredaj (Pri tem sem umirala od smeha!)... "Tokrat mi je moja moč in malo okroglejša postava prišla prav!"... Z močjo smo se rešili iz zasede in prišli na pravo pot. Pot se je nadaljevala po ovinkih, v dolino in na cesto do Tolmina.

Tako smo se izgubili in ostali v snegu:


video

Z slabim občutkom v želodcu smo pot nadaljevali do prve točke. Prišli smo v Bovec. Na prvi točki sem ugotovila, da smo eno bolj pomembnejših točk izpustili. "Žal, ampak jebiga!". Prva točka po novem planu je bila:
Pokopališče padlih v 1. sv. vojni. Nagrobniki padlih vojakov, so gledali iz travnate površine, v želodcu pa je po dolgi vožnji že krulilo. Pojedli smo kosilo in nadaljevali s fotografiranjem. Po fotografiranem pokopališču, spomenikih in tablah, se je pot nadaljevala v večje višine. Vse do prve trdnjave. 


Trdnjava Kluže
Na drugi lokaciji sta me pričakali kar dve trdnjavi in dela je bilo naenkrat ogromno. "Obdelana" prva trdnjava je vodila pot do druge, ki je bila visoko na hribu. Na poti do tja, je bila še manjša jama in zanimiv predor. Da ne izključim zanimivih kavern, v katerih so se nekoč skrivali vojaki.

Po sončnem dnevu in sprehodu visoko v hribe, nas je pot pripeljala do druge trdnjave, porušene Hermanove utrdbe. Tukaj se je zares začelo fotografiranje. Več sto fotografij zapuščene, porušene utrdbe se je vrstilo na kartici. Medtem ko sem jaz fotografirala, se je moj sonček, moj voznik in fant lepo sončil na žgočem soncu. Po zapolnjeni kartici je sledila druga in spust globoko pod zemljo v zaklonišče, v kaverne. Spust je bil pester, sploh če se bojiš globine. Močno držanje rok, za tanke cevi in spuščanje po požarnih stopnicah, so me varno pripeljale v hladne hodnike in sobane pod zemljo. V vsaki od kaveren je bil čudovit razgled na tamkajšne gore in doline... 



Fort Hermann
Po fotografiranih kavernah se je pot nadaljevala nazaj do avta in naprej do 3. točke. Pri spuščanju dol iz hriba, glava ni bila na pravem mestu, tako sem veselo spet pristala na tleh, na srečo ne v prepadu. Uspešno smo prišli do avta in pot nadaljevali do Loga pod Mangartom.

Na poti fotografirala veliko gora in slapov in prišla na cilj 3. točke. Krajša postojanka, je bila zgolj za fotografiranje lesenega kipa "mama z otrokom", kiparja Prokofjeva. Pot se je nadaljevala do naslednje trdnjave.

Fotografiranje vseh 6  trdnjav in zanimivo odkritje, mi je polepšalo dan. Narejenih 1385 fotografij me je preko Italije, prehoda Trbiž popeljalo do Rateč.
Bivanje v Ratečah pri Kranjski gori, bo prineslo nova spoznanja in kup dogodivščin.