Športni dan na Vršič

Od trdnjav, 1. svetovne vojne naju je pot vodila do Rateč, kjer sva 3 noči prespala.
V ponedeljek 27.2.2012 naju je družba odpeljala na sankanje. Dobrih 20 minut smo hodili do koče, kjer smo si malo spočili, fotografirali, pogovorili. Tako smo se s sankami spustili dol od koče v Krnici.

Po končanem sankanju, smo se sprehodili do avta in se odpeljali na Vršič. Na poti smo si ogledali  naravne znamenitosti in Rusko kapelico.

Ruska kapelica na Vršiču

 Pot smo nadaljevali do prelaza Vršič in se sprehodili na vrh Vršiča, s koder je bil zelo lep razgled na hribe in doline. Na vrhu Vršiča še danes stoji razbitina prve vlečnice.

Z vrha Vršiča

Na vrhu smo slišali legendo o tamkajšnjih znamenitostih (Zlatorogu, Ajdovski deklici...)
in se po povedani zgodbi sprehodili do najlepšega razgleda na Ajdovsko deklico.

Ajdovska deklica

 Svojo pot smo nadaljevali po tamkajšnem hribovju in uspeli narediti okoli 1000 novih fotografj.

Potovanje po Goriški regiji

Potovanje ... izgubljeni ... pozabljeni ... fotografirali ... 

Potovanje me je popeljalo vse od Osrednje slovenske, do Goriške in na koncu do Gorenske regije. Včerajšnji dan 25.2.2012 se je potovanje pričelo v Ljubljani in se skozi Škofjo loko, gorovje nadaljevalo vse do Tolmina.

Na poti do Tolmina nas je navigacija pošteno grdo pripeljala do makadamskih cest in na koncu v dolino na gozdno pot, kjer smo sredi gozda nasedli. Izgubljeni na zasneženi gozni poti, sredi težko dostopnega gozda, z vprašanjem:" Kako zdaj naprej?" ... Minute so tekle, meni pa se je mudilo čim prej začeti z fotografiranjem. Ker ni ostalo drugega, (jaz brez izpita), sem porivala avto od zadaj in od spredaj (Pri tem sem umirala od smeha!)... "Tokrat mi je moja moč in malo okroglejša postava prišla prav!"... Z močjo smo se rešili iz zasede in prišli na pravo pot. Pot se je nadaljevala po ovinkih, v dolino in na cesto do Tolmina.

Tako smo se izgubili in ostali v snegu:

Z slabim občutkom v želodcu smo pot nadaljevali do prve točke. Prišli smo v Bovec. Na prvi točki sem ugotovila, da smo eno bolj pomembnejših točk izpustili. "Žal, ampak jebiga!". Prva točka po novem planu je bila:
Pokopališče padlih v 1. sv. vojni. Nagrobniki padlih vojakov, so gledali iz travnate površine, v želodcu pa je po dolgi vožnji že krulilo. Pojedli smo kosilo in nadaljevali s fotografiranjem. Po fotografiranem pokopališču, spomenikih in tablah, se je pot nadaljevala v večje višine. Vse do prve trdnjave. 

Trdnjava Kluže

Na drugi lokaciji sta me pričakali kar dve trdnjavi in dela je bilo naenkrat ogromno. "Obdelana" prva trdnjava je vodila pot do druge, ki je bila visoko na hribu. Na poti do tja, je bila še manjša jama in zanimiv predor. Da ne izključim zanimivih kavern, v katerih so se nekoč skrivali vojaki.

Po sončnem dnevu in sprehodu visoko v hribe, nas je pot pripeljala do druge trdnjave, porušene Hermanove utrdbe. Tukaj se je zares začelo fotografiranje. Več sto fotografij zapuščene, porušene utrdbe se je vrstilo na kartici. Medtem ko sem jaz fotografirala, se je moj sonček, moj voznik in fant lepo sončil na žgočem soncu. Po zapolnjeni kartici je sledila druga in spust globoko pod zemljo v zaklonišče, v kaverne. Spust je bil pester, sploh če se bojiš globine. Močno držanje rok, za tanke cevi in spuščanje po požarnih stopnicah, so me varno pripeljale v hladne hodnike in sobane pod zemljo. V vsaki od kaveren je bil čudovit razgled na tamkajšne gore in doline... 

Fort Hermann

Po fotografiranih kavernah se je pot nadaljevala nazaj do avta in naprej do 3. točke. Pri spuščanju dol iz hriba, glava ni bila na pravem mestu, tako sem veselo spet pristala na tleh, na srečo ne v prepadu. Uspešno smo prišli do avta in pot nadaljevali do Loga pod Mangartom.

Na poti fotografirala veliko gora in slapov in prišla na cilj 3. točke. Krajša postojanka, je bila zgolj za fotografiranje lesenega kipa "mama z otrokom", kiparja Prokofjeva. Pot se je nadaljevala do naslednje trdnjave.

Fotografiranje vseh 6  trdnjav in zanimivo odkritje, mi je polepšalo dan. Narejenih 1385 fotografij me je preko Italije, prehoda Trbiž popeljalo do Rateč.
Bivanje v Ratečah pri Kranjski gori, bo prineslo nova spoznanja in kup dogodivščin.

Prazne hiše se mi nastavijo same, zato moram vstopiti (Delo.si)

Celotni članek si lahko ogledate na spodnjem URL naslovu:
http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html

 

Animacija

Viktorija Rozman (Vaychy) Photography