O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

nedelja, 15. julij 2012

Pofukani sistem omejencev ©VR

Pofukani sistem omejencev 
©Viktorija Rozman

Živiš pofukani sistem, ki obkroža te.
Bojiš se samega sebe.
Tavaš še dlje...
Meša se ti, ko neveš kje si.
Živiš v sranju, nič drugačen nisi.
Si kakor večina, ljudstvo, tiho nemo.
A si Emo?
Kje je drugačnost, kje je kreativnost?
Fuck, a še poznamo pozitivnost?

Pofukani sistem, ljudje polni omejitev.
Se samo na pot postavljajo in te omejujejo.
Svoj vpliv ti vsiljujejo.

Kje so tisti časi, ko smo zasebnost imeli.
Ko smo svoj lajf živeli.
A bomo to sploh še kdaj imeli?
Na vsakemu koraku nas nadzorujejo.
V kameri nas gledajo, fuck off, mogoče kdaj si še »drkajo«
Po telefonih nam prisluškujejo...

Tiho, tišina, nemi bodimo...
Zrušimo sistem in svobodni dalje živimo.
Pokažimo svoj živalski jaz...
Aja, saj res...
Bojiš pokazati si pravi obraz.

Živiš pofukani sistem, ki obkroža te.
Bojiš se samega sebe.
Tavaš še dlje...
Meša se ti, ko neveš kje si.
Živiš v sranju, nič drugačen nisi.
Si kakor večina, ljudstvo, tiho nemo.
A si Emo?
Kje je drugačnost, kje je kreativnost?
Fuck, a še poznamo pozitivnost?

Ljudje, polni omeitev, daleč pridejo...
Ohh ja... Je to sarkazem, ironija?
Omejenci  jokajo, boljše si želijo.
Kupe denarja, sanjajo, ko naivno k temu strmijo.
A nič zato ne naredijo...
Za vse takšne in drugačne:
Omejujete  sami sebe
V ogledalu občudujete se.
Občudujete lažnivce, velike primitivce, naivneže.
Z željo po tem, da bi boljše, lepše živeli.
Več denarja bi radi imeli.
Vse kar znate, da jokate, a kje so stegnjene roke?
Kje so stavke, kje so upori  ali so samo zapori?
Poznamo takšno pozitivnost?!
Fuck off, poščijem se na vašo domišljijo, kreativnost!
Kje so dvignjene roke, da podpremo, da razbijemo omejitve?
Da skupaj potegnemo, ljubezen si izkažemo.
Ojoj, saj res Slovenci smo!

Polni omejitev, sanjači, egoisti, nekateri preuzvišeni modeli na modni pisti.
Sprijaznite se, smo kdaj zmagali, s tem kar imamo, ubogi mi Slovenčki?
Ko moramo, skupaj nikoli ne potegnemo.
Me zanima, kako bodo po tem me oči vaše gledale, me glave obravnavale!
Jebiga, resnica je prasica!
Omejenci, se sprijaznit z njo ne znate, sebi lažete, ko se v ogledalu gledate, vsak dan občudujete!
Ne morem si pomagati, da direktno vam povem, jebiga jaz po vaših poteh, iger se ne grem!
Razbijam tabuje, skrivnosti, se pri tem s zakoni ne omejujem, na veliko omejence psujem!
Omejuješ me, s poti moje skini se ali pridruži upornikom, skupina raste, večja je!
Kako naj še lepše, drugače povem, jebe se meni za ta vaš sistem!

Mogoče sem groba, nesramna , izpadla prasica.
A boli me RACKU,jaz ravna, direktna sem kakor žica.
Včasih stresem, te presenetim, omejence na realna tla obesim.
Za prav nič, v temu postu se ne opravičujem, rajši omejence še dodatno psujem!

Viktorija Rozman pravi ti: "Odpri oči, ne bodi omejen še ti, kakor velika večina, ki v okolici živi!"