O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

ponedeljek, 15. december 2014

#INTERVJU: Revija Jana št. 48 - Izpoved brezdomca Damjana "Rad bi živel, ne umrl!"


Revija Jana št. 48 - Izpoved brezdomca Damjana

"Rad bi živel, ne umrl!"



Spletna verzija (SKRAJŠANA): 
CEL ČLANEK JE V TISKANI VERZIJI, V REVIJI JANA, ki je izšla 2.12. 2014 in jo od tega dne lahko najdete na knjižnih policah. 
Lahko pa si ga preberete skozi fotografijo, ki je objavljena na URL naslovu:  https://lh6.googleusercontent.com/…/w992-…/Revija%2BJana.JPG  
(PS::: Za lažje branje priporočam prenos fotografije in povečanje teksta ali izposojo revije)  

Namenjeno vsem, ki imate posluh za življenjske zgodbe ljudi. 

In je prišel dan, ko je moj mož z zelo težkim srcem povedal svojo življenjsko zgodbo skozi medije. Ko sem danes zjutraj prijela revijo v roke, prebrala članek so mi v oči pritekle solze. Boli me srce vsakič, ko poslušam njegove negativne in žalostne prigode življenja, ko je še imel družino. Vsakič, ko pridem v mesto in se vsedem poleg njega na Čopovi ulici pa opazujem hudobne in brez čustvene obraze ljudi. Ljudje se sprehajajo mimo, pogledajo mene, njega in se čudijo:" Kaj počne ta punca zraven tega klošarja?" Najdejo pa se tudi prijazi ljudje, ki nama pomagajo. Prejšni teden nama je starejša gospa prinesla spalno vrečo, da naju ne bo zeblo. Ko ji je odgovoril na vprašanje: "Ali še kaj potrebuješ?" Mu je naslednji dan takoj prinesla še eno spalno vrečo za njegovo ženo. Najdejo se dobri ljudje, ki skušajo pomagati s malenkostmi, a za vse tiste hudobne ...
- Ki so mojega moža podcenjevali zaradi njegovega beračenja!
- Maminega novega moža, ki se je do 13 leta fizično in verbalno znašal nad njim. Mu pri kosilu govoril:" Goltanec ti bom odtrgal!". Ga vsakodnevno podcenjeval, dajal v nič in ga brcal v dimlje, da ima še danes pri 30 letih brazgotino pri svojih jajčkih! Da o samomoru pri 10 letih ne govorim, ko je zaradi njegovih groženj skoraj zmrznil zunaj, ker ga je bil ostrah priti domov. Štetje trave po zimi v snegu tudi ni normalno! In pisanje enega stavka 100x, da dobiš batine toliko kolikor ti zmanjka je humano? (VEČ O TEM V REVIJI!)
- Za njegovo mamo, ki še danes trdi, da vse ni res! Ki se njenemu novemu možu nikoli ni postavila ob robu, ko mu je grozil in ga fizično zlorabljal za lajšanje svojih težav!
- Za vse ljudi, ki ga s pogledom vsakodnevno podcenjujejo!
- Za fanta, ki ga je pri 8 letih spolno zlorabil, da ima danes fobijo ob vsakemu dotiku, tudi ženske roke, ki ga poboža po ritki!
- Ki se mi za hrbtom smejijo, ker sem poročena s brezdomcem, zdravljenim narkomanom, diabetikom... - In še lahko mnogo naštejem!!!

Lahko le rečem "HVALA!" Vsi te ljudje, ki so mu v življenju prizadejali bolečino, stres, so ustvarili človeka, ki je odkrit, zaupanja vreden, odprt, neomejen, a na prvemu mestu ljubezni polen. Vsi te ljudje se danes s nasmehom sprehajajo, kljub svojih hudobnih, kaznivim dejanjem in uničevanju otroštva otroku. ULICA TE NAUČI SKROMNOSTI, BITI BREZ MNOGO OSNOVNIH STVAR NA PRVEM MESTU PA MORALNIH VREDNOT! Ne glede na to, da ima že več zim v 8 letih preživetih zunaj, med drugim 2 skupaj s mano, mi NIHČE ne bo govoril kako je težko življenje, ko ostaneš za 1 dan brez elektrike in vode! Vsak takšen naj se s diabetesom, postavi za 8 let na ulico, spi po zapuščenih objektih, pod mostovi, v zavetišču in mi potem govori, kako je biti vsako noč na mrzlem, ko si pokrit s 4 dekami! Ko se znajdeš na ulici, brez družine, si 8 let na ulici, po zavetiščih, svetu droge, ko imaš mamo, ki te obtožuje, da lažeš, ko ji poveš, da njen mož fuka ženo od njenega brata. In njegovo pol sestro ob kateir je zapravil svoje otroštvo, ko ji je menjal planice, jo čuval, ko mame ni bilo doma, "perfektni" oče je bil pa na misiji v tujini ali v službi v vojski. Polsestra, katera si dovoli govoriti kako je bila prikrajšana za otroštvo, zaradi svojega brata?! Kaj pa oče, ki ga je spravil DO TEGA DA JE PRI 10 LETIH DELAL SAMOMOR?! Da je pobegnil od doma in visel na zanki zapeti okoli vratu!?!? Tega pa nihče nikoli ne omeni! ... ZA VSE KI SO MOJEMU MOŽU, ki ima v življenju le še mene uničili življenje je tukaj resnica! Članek v reviji, ki še najbolj močne pripelje do solz...

Za vse, ki vas zanima kako je biti diabetik in živeti na ulici! Za vse, ki vas zanima kakšno je najino življenje, dobite skozi članek vpogled v najino bazo, kjer spiva! Za vse, slabe ljudi, ki ocenjujejo, podcenjujejo, pljuvajo klub temu, da zgodbe ne poznajo! TUKAJ IMATE ZGODBO!