Photoshooting 26.9.2013 - za koledar "čarobne ustnice"

Photoshooting 26.9.2013 

- za koledar "čarobne ustnice" -

MAU: Romana Kramar

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc

Fotomodel: Teja Žurga

Photoshooting 24.9.2013 - za koledar "čarobne ustnice"

Photoshooting 24.9.2013 

- za koledar "čarobne ustnice" -

MAU: Romana Kramar

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc

Foto. model: Dolores Malec

© VRB - Brez prebite pare, službe, državne budale

Viktorija iz prve roke:
"Fejk zaroke, fejk poroke, same zarote, pomote. 
Državne kraje, varčevanja, kako do službe, folk polen znanja. 
Brez denarja, se vedno o njem sanj, dost mam tega sranja. 
Prevare države, nad ljudi brez prebite pare, kakšne so to budale. 
Varčevanje, zdravstvene ustanove, šole, vse je to sranje. 
Kakšna šola, kakšna diploma, če ni prave strehe, doma. 
Vse okoli socialne se vrti, na cesti lahko biti ni. 
Za fehtat, prodajat mi ni, za drogirat volje več ni. 

#Zgodba iz sanj - Skrivnostna vas 1.del

Skrivnostna vas 1.del

© Viktorija Rozman Bitenc

Nekoč, še danes in še v bodoče se širijo zgodbe, ustna izročila iz roda v rod. Tako kot zgodbe, s njimi običaji in različni pogledi, kateri tvorijo mišljenje... Verjamete v reinkarnacijo?

Fotografirala in uredila: Viktorija Rozman Bitenc

V obgozdni vasici, tihi, skriti in temačni, vlada skrivnost. Ljudje so tihi, zadržani. Zgradbe so načete od časa, zavite v bedo in praznino. Življenje v vasi izgleda kakor črno beli svet. Ljublje so cele dneve doma, zaprti v sobah, otroci rišejo slike, katere ni mogoče razložiti. Šolska ustanova, v kateri bi morali nabirati znanje je že dobri dve desetletji zapuščena. Ljudje so zaviti v tišino, katere se ne da razvozlati. Vse je tiho, prazno in skrivnostno. Tisto davno leto 1984 pa še vedno ostaja skrito v megli...

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc

Leto 1992:  V veliki hiši na osamljenem mestu vasi živi mlad moški, kateri svoje dneve preživlja zaprt sam vase, daleč stran od realnega sveta. Ne želi stopiti iz svoje parcele in ostaja zakopan v svojemu svetu, ko pridno obdeluje svojo njivo, katera je edina cvetoča površina v vasi. Le s čem jo zaliva?

Nekega dne v vas pride mlado dekle s novorojenčkom v rokah misleč, da lahko ustvari boljše življenje. Ko se tako sprehaja skozi črno beli svet na osamljenemu delu vasi opazi hišo. S dojenčkom v rokah hodi po parceli mladega moškega, ko se nenadoma pojavi pred njenimi očmi. S prestrašenim izrazom na obrazu jo pogleda in jo brez besed odpelje v svoj svet. Že dolgo nihče ni stopil na njegovo parcelo, brez dovoljenja, še posebej nekdo, ki je v vas prinesel kanček barvitosti in življenja. 

Mladenič po večih letih tišine odpre usta in spregovori. Dekle prijazno sprejme v svoj skromni dom in jima s otrokom poskuša omogočiti novo prebivališče. Skozi leta življenja v tihi, skriti in temačni vasici, ji razkrije zgodbo, katera je zavila vas v temo in jo preklela.

"Leta 1984 je v šoli ob polnoči na svet prijokal otrok. Otrok bogatih staršev, oče ravnatelj, mama pa je bila tovarišica. Vas je bila živahna, rože so cvetele, sonce je sijalo in življenje je bilo sanjsko kot, da bi plaval na mavrici. Ko je otrok postajal starejši, so starši in okolica opazili, da je problematičen. Bil je podvržen strogi vzgoji staršev, kateri ga nikoli niso razumeli. Zaradi okolice in staršev je skozi desetletje postal zelo maščeval in polen sovraštva. S svojimi 13 leti je zaprl vrata hiše, se obrnil s nasmehom na obrazu in odšel. Od tistega dne njegovih staršev ni bilo videti, šola je začela propadati in sonce je počasi izgubljalo svojo moč. Vas je zavzela tema in sivina. Misterioznega izginotja družine še danes nihče ne zna pojasniti. Ljudje so počasi postajali zadržani in bežali v svoj svet tišine. Še danes ne želijo govoriti o dogodku tistega dne, ko je izginila družina in še dolgo ne bodo."

Dekle s solzami strahu v očeh objame moškega in ga vpraša:" Se je fantek, kdaj vrnil nazaj v vas?!"

S resnim pogledom in steklenimi očmi, jo pogleda in ji odgovori:" Vas je prekleta, drži jo pokonci zlo. Tisti, ki spregovori o tem je kaznovan. Kršil sem, zato nočem več govoriti!" Se iztrga iz njenega objema, se obrne in odide.
V strahu za svojega otroka, se dekle zapriseže na tišino. Skrivnost vasi bo obdržala zase, a v ozadju bo poskušala razvozlati uganko, katera je preklela vas. Odločila se je rešiti vas, življenje svojega otroka in mu omogočiti boljše življenje stran od strahu in temačnosti.
Minevajo leta, desetletje in fantek tako odrašča.
Leto 2005: Pri svojih 13 letih odkrije skrivnostni dnevnik svoje matere. Hitro ga prelista in prebere zgodbo, katera je zavila vas v tišino in temačnost. 
Ker je močno navezan na "očeta", steče iz hiše in ga zmoti pri urejanju njegove lepo cvetoče njive. Vpraša, ga po zgodovini šole in zgodbi katero je prebral. Očetu se zamegli pred očmi, ga prime za roko in ga odpelje v staro, zapuščeno šolo. Razkaže mu vse prostore, mu pove zgodovino in se vrne nazaj v hišo. Deček misteriozno izgine, kakor da bi ga vzela tema zapuščenega objekta.
Medtem časom njegova mama pridno pospravlja hišo, ko kot strela iz jasnega neba pade skozi  lesene stopnice v kletne prostore. 

Ko tako za nekaj minut obleži se odprejo vrata kleti se po stopnicah zaslišijo glasni in močni koraki. Prihaja njen partner in temačni kletni prostori postajajo vse bolj svetli. Kakor, da bi videla luč teme ga prosi za pomoč. Moški ponosno dvigne svojo glavo in jo odvleče v sosednji prostor, kjer se razprostira velika dvorana. Vsa ta leta življenja v hiši je bilo v kletnih prostorih skrito morilsko polje, ki se je razprostiralo pod njihovo lepo cvetočo njivo. Zakaj ji je pokazal dvorano?

Ko se žena bojuje za svoje življenje, pride do ugotovitve, da hiša stoji na mestu pogorele hiše, katero je zažgal tisti fantek. Postavlja se ji mnogo vprašanj:

"Kje je njen sin? Kaj se je zgodilo v zapuščeni šoli?
Je moški tisti fant zaradi katerega je prekleta vas? Je on tisti deček, ki je zažgal hišo svojih staršev? Se za njegovo prijaznostjo in lepi nasmehom, skrivajo okrutna dejanja?"

SE NADALJUJE... 

Photoshooting "sončna pin-up jagodka" in "metulj brez kril"

 Sočna pin-up jagodka / Juicy pin-up strawberry

Metulj brez kril / Butterfly without wings

 MAU: Romana Bogataj Kramar 

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc

Fotomodel: Zora Mastnak

#2.del - 12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači Totto ex Gavardo

12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači Totto ex Gavardo 2.del

Prvi del zgodbe si lahko preberete na: 

http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/07/12-dnevni-medeni-tedni-v-zapusceni.html?spref=fb

"...20. aprila letošnjega leta sva se z mojim možem poročila na gradu. Kot vsi mladoporočenci odidejo na kakšen izlet, medene tedne sva se odpravila na raziskovanje Slovenske obale. To raziskovanje pa ni bilo običajno, saj je šlo za raziskovanje zapuščenih zgradb in bivanja v eni izmed njih. Ker sva oba brezposelna, se nama je zdelo nepotrebno zapravljanje denarja za hotele, apartmaje in kampe, zato sva svoj šotor postavila na podstrešju zapuščene palače Totto ex Gavardo..."

" Tisti dan sva cel dan preživela v šotoru, saj se fantje niso odmaknili do poznega večera."

To je bil 1. del najinega bivanja v zapuščeni palači Totto ex Gavardo. V tem besedilu pa sledijo druge prigode s časa življenja v zapuščeni palači in samega raziskovanja zapuščenih objektov na obali.

Ko sva z možem preživljala noči v zapuščeni palači v centru Kopra, sva dneve prekolesarila in odkrila marsikaj novega. Zanimivo mi je bilo, ko se nekega večera peljeva iz Izole nazaj v Koper in v daljavi opazujeva rdeči stolpnici. 

Vse bolj se približujeva najinemu začasnemu domu in dozdeva se nama, da je ena izmed stolpnic zapuščena. Hitro pogledam okna, rolete, število prižganih luči in vse mi postane jasno. Prižgeva svojo majhno svetilko in se od klativa na podstrešje zapuščene palače s mislijo, da jutri raziščeva. Ni mi šlo iz glave in že stojim pred odprtimi vrati v mogočno stolpnico. Ustavim se pri obvestilih katera visijo na oglasni deski stolpnice in ugotovim, da v celi 11 nadstropni stolpnici živi le 9 družin. Stvar postaja vse bolj zanimiva, zato grem v raziskovanje objekta. Preberem tudi, da dvigalo ne dela že kar nekaj let. "Težko" si mislim in grem po stopnicah. Ko se sprehajam iz nadstropja v nadstropje višje ugotovim, vse bolj višje gremo, vse bolj prazno in zapuščeno je videti. Ne gre mi iz glave, kako je lahko tolikšno število stanovanj praznih zato se odločim, da izvem nekaj več. Iz skoraj najvišjega nadstropja letim nazaj v pritličje, kjer stopim do sosednjega vhoda, v neke poslovne prostore. Hitro pokažem izkaznico, fotoaparat, priključim mikrofon diktafona in že se prijavim za sestanek s direktorjem podjetja, ki ima nadzor nad stolpnico. Kot namenoma, sem nanj čakala nekaj dni, a ga nisem uspešno dočakala. A nič ne de, saj sem kasneje izvedela, da lastnica dnevnega centra za brezdomce v Kopru pozna direktorja. Povedala sem ji, kaj sva z možem ujela v svoje oči in že sem vedela nekaj več. Gre se za stolpnico nekoč dobro poznane firme Tomos. S nekaj informacijami in vezo več, še danes čakam, da obiščem direktorja, s katerim bom opravila manjši intervju in pod vodstvom s dovoljenjem fotografirala omenjeni objekt. Uspelo mi bo in to še letošnje leto. In res mi je uspelo priti do intervjuja s direktorjem, ki mi je povedal vse in še več. Iz najvišje točke centra Kopra pa sem si lahko pogledala tudi čudoviti razgled na mesto... 

Ko se tako potikava po Slovenski obali, naju pot še istega dne odpelje v Izolo. Seveda pa je imela pot svoj razlog, kateri je bil nekoč videni zapuščeni objekt. Končno sva uspela registrirati kolesa na izposojo in oddrvela v Izolo raziskovanju naproti. Nemudoma se odpraviva do iskanega objekta, katerega sem lanski konec poletja ujela v svoje oko. Že takrat se mi je vtisnil v spomin, ko sem se potikala okoli njega v iskanju primernega prostora. Zgodbo takratnega dne si lahko preberete:

http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/02/mocna-zelja-in-pozitiva.html

Kdo bi si mislil, da sem ravno nekaj v povezavi s tem odkrila v času raziskovanja objekta. Ko se z možem potikava okoli objekta, skozi okna opazim, da je res opuščen. Moji sumi so potrjeni (Redko kdaj se zmotim, saj je nos za zapuščene objekte zelo občutljiv) Iščem, iščem, gledam in nikakor ne najdem vhoda, kako bi vstopila v notranjost objekta. In že se mi posveti, splezam in se zmečkam skozi majhno okno v notranjost. Malo je manjkalo, da bi zgrmela iz enega metra in pol visokega steklenega zida s okni. Uspešno sem v objektu in že se nadaljuje moje raziskovanje...

Ko se sprehajam po prostorih opuščenega objekta, na steni pod oknom odkrijem belo škatlico. V spominu na pretekli dogodek, ko smo bili osumljeni nedotakljivosti stanovanjske lastnine, moj adrenalin narašča. V upanju, da ni tihi alarm pogledam pobližje. "Lahko si oddahnem" si mislim, ko preverim svoje sume. Sprehajam se naprej vse od avle, tja do kuhinje in sanitarij gostinskega objekta. Ko se sprehodim skozi vse prostore, pregledam prav vsak košček sob. Pod pultom na leseni polici opazim narkomansko piksno in vatko. Takoj mi je jasno, da se nekdo zahaja v objekt "rokat". "Le s čem se je zadel?" si mislim, ko vem, da heroin na obali ni lahko dobiti. Kot bi mignil, na polici nizko pod stropom zatipam odgovor na svoje vprašanje. "Zadel se je s belim!" ko v rokah držim flaško od metadona, v kateri je bila izgleda voda. Igle so bile skrbno zaščitene in zavite, da se takšni kot sem jaz pri svojemu stikanju ne bi zbodli. Svoje raziskovanje nadaljujem, posnamem video in fotografije in že sem zunaj objekta pri svojemu možu.

Najino bivanje v času medenih tednov na obali je bilo zelo socialno. Morala sva paziti na prav vsak cent, ki sva ga zapravila, zato sva med tednom hodila v dnevni center za brezdomce. Tam pa je bil že lep čas, Adem, starejši moški (okoli 43 let), kateri me je pod mostom v Tivoliju preteklo leto 2013 skoraj posilil. To je zgodba zase, katero je moj mož vedel. Adem, katerega smo vedno klicali Adi je bil brezdomec, alkoholik katerega sem hodila velikokrat pozdravit v zavetišče Vinčenzo v podhodu pri Kongresnem trgu. Kdo bi si mislil, človek kateri me je skoraj posilil, si me vzel na silo, proti moji volji, je bil kasneje moj prijatelj. 

Kot bi mignil sem ga zbodla v njegove rjave oči in ni se mogel zadržati, da se ne bi vtaknil v mene in mojega moža. Prav nič mlademu brezdomnemu alkoholiku nikakor ni bilo jasno, da sem poročena. Nekajkrat je bil s svojimi izjavami rahlo nesramen, zaradi česar so ga tamkajšnji ljudje hitro umirili. Bolje rečeno lastnica dnevnega centra, katera me dokaj dobro pozna. Nikoli ni sprejel in zdržal ob pogledu name, v družbi fanta in kasneje moža. Želel me je imeti zase, mene pa razmerje s tako starejšim moškim ni zanimalo. Vedno sem želela biti le prijateljica s njim in mu pomagati, pričarati nasmeh na obraz. Morda sem zaradi svojega mišljenja, velikokrat pričarala tudi iskre v oči, a vseeno. Ves tisti čas najinih obiskov v dnevnem centru me je spremljal s očmi do te mere, da je bil čez nekaj dni že prijazen do naju. Priporočil nama je celo urejeno bivanju v zavetišču v Bertokih, a naju to ni zanimalo, saj bi spala v ločenih kontejnerjih.

Moja zgodba s brezdomnim alkoholikom, Adijem je svet zase, zgodba katero ne rada govorim, saj je bila obarvana s negativnim dogodkom, kateri se je prelevil v dolgo zgodbo, s veliko pripetljaji. 

Obisk dnevnega centra pa nama ni omogočil le ene stvari in ta je bila tuš. Potrebno se je bilo stuširati, zato nama ni ostalo nič drugega kot to, da se odpeljeva camp. Najina pot na drugi konec Slovenske obale pa se je tisti dan kar razpotegnila, saj sva na poti do vročega tuša naletela na zapuščeno mrtvašnico. Nenavadno zgodbo o obisku mrtvašnice si lahko preberete spodaj: http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/05/dve-hisi-in-ena-mrtvasnica-29413-medeni.html

Tisti dan sva na poti odkrila še dve prazni, opuščeni hiši. 

Kot nalašč sva v sledečih dneh, odkrila minsko polje in zapuščeni resort 94 sob. Tudi ta zgodba je precej zanimiva, saj je nenavadno kako naletimo na mino.

http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/05/zapusceni-resort-94-sob-in-eno-minsko.html

"Sveža, odišavljena že sediva na kolesu in se odpravljava preveriti ogledani objekt. Na poti zaideva in naletiva na nekaj neverjetnega. V svoje oko ujamem zapuščene zgradbe, ena zraven druge, kar vrstijo se ena za drugo."

Medeni tedni, prav vsak dan tvori eno celoto, zanimivo zgodbo katera je nepozabna zaradi svoje drugačnosti. Z možem sva tistih 12 dni odkrila marsikaj zanimive in nepozabnega.

Ples pod zvezdnatem nebom

Ples pod zvezdnatem nebom

Ob spominu na pesem Tajči in njene dve zvezdice me spomin pelje v otroško kolonijo v Pacugu. Leta 2005, zadnja izmena, kjer je bilo precej divje. Bila sem stara 12 let in punce smo norele za starejšimi fanti.
Eden od najstarejše skupine mi je bil še posebej všeč. Bila sta dva brata.

Kot v vsaki koloniji, smo imeli ob večerih plese in tam sem se prvič objeta zavrtela ob fantu. Kdo bi si mislil, da prav s fantom, ki mi je bil všeč. Bilo je nekaj posebnega. Noč, zvezdnato nebo, glasba in mrgoleče mravljice, ki so se vrtele po plaži otroške kolonije Pacug. Glasba se je odvijala druga za drugo, ko je prišla Tajči in dve zvezdici. Takrat smo poiskali svojega partnerja in odplesali v noč. 

Težka noč, da bi jo pozabila, saj je bilo zame res nekaj posebnega, zato se ob spominu in Tajči vračam v najstniška leta. Kmalu napišem kakšno zanimivo zgodbo, katera pričara nostalgijo in vas ob kakšnemu koščku celo popelje v vaša najstniška leta...