Ljubezen © VRB

Ljubezen

Viktorija Rozman:" Če nimaš ljubezni do samega sebe, ne moreš imeti do nikogar drugega.
Če ni ljubezni, ni upanja, ni želja, da bi nekaj naredil zase ali okolico.
Če ne ljubiš samega sebe ni zdravja, ni sreče.
Treba je ljubiti in tako biti ljubljen."

Ljubezen iz mojih oči

Ljubezen je kakor vrv...

Ko se zaljubimo, si jo zavežemo okoli vratu.

Ko smo prizadeti, se natrga.

Ko smo razočarani se strga.

Ljubezen je kakor roža...

Ko cveti, so njeni začetki.

Ko raste, so lepi in srečni trenutki.

Ko je brez vode, peša, trpi.

Ko oveni je konec te ljubezni.

Je lepa, ko je srečna in uspešna.

Je grenka, ko je žalostna, nesrečna.

Je boleča, ko se konča.

Je potrebna, saj brez nje se življenje lahko konča.

Avtor: Viktorija Rozman

INDE zapuščeno invalidsko podjetje

Zanemarjeno območje nekdanje tovarne Inde (nasproti nekdanje Tomos), že dolgo časa ni tisto, kar je bilo nekoč. INDE Koper je invalidsko podjetje, ki je šlao leta 2005 v stečajni postopek. Od takrat pa grdo propada. Invalidsko podjetje je v sredini leta 2004, propadlo, ker je zašlo v hude finančne težave. Zate naj bi bil v veliki meri kriv nekdanji direktor in večinski lastnik družbe Inde - Danilo Pines.

Video zapuščene tovarne INDE:

http://www.youtube.com/watch?v=jcMca06BYr4

Zapuščene zgradbe Slovenije 1.del (Video)

Zapuščene zgradbe iz cele Slovenije. 

1. del prikazuje kar nekaj zgradb, a še vedno ostaja zavito v skrivnost.

Viktorija Rozman: "Zgradbe so kakor ljudje. Vsaka ima svojo zgodovino, zgodbo, energijo. Ljubim zapuščene zgradbe, katere žalostno čakajo na kanček pozornosti.
Viktorija Rozman: http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html
Facebook: https://www.facebook.com/Vikt0rijaR0zmanPhotography

Odgovor na opoldansko vprašanje: "Prijatelji in sovražniki?"

Odgovor na opoldansko vprašanje:

"Prijatelji in sovražniki?"

Kdo je vaš najboljši prijatelj in zakaj? Se vam je prijateljstvo že kdaj skrhalo in zakaj?

Viktorija Rozman Bitenc Najboljši prijatelj je zame, tisti, kateremu lahko zaupam in me ne bo obsojal glede česar koli. Zame je najbolši prijatelj, tisti, ki pozna moralne vrednote in jih spoštuje. Tisti, ki me spoštuje, je pošten in odkrit z mano in mi ne skriva in ne govori za hrbtom. Takšen odnos, ki ga človek daje, takšnega dobi. Vsekakor mislim, da je vsak posameznik v današnjemu času že naletel na skrhano prijateljstvo, saj je danes težko najti človeka, ki bi bil pošten. Največkrat se je skrhalo zaradi kakšnih nesporazumov in nerazumevanja. Če me človek ne razume, ne pozna, me ne sme obsojati in me učiti o stvareh, katere so mi poznane. Danes je težko najti in imeti najboljšega prijatelja. Moj najboljši prijatelj mi je moj mož. Kateremu lahko zaupam vse, ne skrivam, me spoštuje, razume in podpera pri mojih odločitvah, če so še tako odbite in nehumane.

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/odgovori-na-opoldansko-vprasanje-prijatelji-in-sovrazniki.html

Odgovor na opoldansko vprašanje:" Strokovnjaki za vse"

Odgovor na današnje opoldansko vprašanje:

" Strokovnjaki za vse?" 

Pa smo res? Po mojemu mnenju je napačna beseda, da bi lahko rekla strokovnjaki. Moj odgovor je bil direkten in realen, kot večino časa. Morda pa ga nekateri niso mogli sprejeti in razumeti pravilno.

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/odgovori-na-opoldansko-vprasanje-strokovnjaki-za-vse.html

Viktorija Rozman Bitenc Vse ima svoj minus in plus. Vsak človek se lahko sam izobražuje na določenih področjih. Strokovnjaki niso za vse! Vsaj po mojemu mnenju ne. Na spletni strani ste postavili tudi podvprašanja.  

• So naši otroci uspešnejši pri kontrolnih nalogah? Ne! Morda so v določenih predmetih boljši, v drugih slabših. Ni vsak dober v vsemu. Mislim, da se splošna razgledanost človeka upada, saj je velika večina omejena in se pusti omejevati. Ljudje se izobražujejo samo še v predmetih, smereh ki so jim ljube in uporabne v življenju. Mislim, da bi morali gledati bolj širokogledno in se poskusiti naučiti in poskusiti tudi to kar se nam zdi neuporabno.
• Smo telesno bolje pripravljeni? Ne. Mislim, da smo iz leta v leto bolj po domače povedano polomljeni. Preveč čas preživimo za računalniki, mizami. Velika večina ljudi preprosto pozablja na rekreacijo med tednom, zaradi delovnega časa in okoliščin. Mladina ni več tako gibčna kakor je bila, saj več ali manj časa preživi za mizo, sključena na stolu za knjigo ali računalnikom.
• Imamo zmenke z več ljudmi, ki imajo enake interese kot mi?
Odvisno od človeka. Vsekakor pa je tako. Želimo si spoznati ljudi, ki so nam podobni, imajo isto mišljenje, interese kar koli. Vsakdo išče sebi sorodno dušo. Nekateri jo najdemo, drugi jo celo življenje iščejo. Mislim, pa da velika večina ljudi želi v istemu času spoznati čim več oseb, da bi prišla do tiste prave. Mnogi si ne priznajo tega!
-> Ali se za različna področja svojega življenja posvetujete z izbranimi strokovnjaki? Zakaj? Ne! Zakaj bi morala plačevati za nasvete pri strokovnjakih, če lahko vprašam človeka ki je poskusil, doživel, videl podobno in mi zna svetovati. Zakaj bi morala hoditi k psihiatru, če si lahko pomagam sama, s pogovorom z ljudmi. Res je, da redko kdo danes zna poslušati odprtih ušes in z veseljem, a mislim da si lahko pomagamo sami, če se poslušamo in pomagamo drug drugemu. Drugo so zdravnik in podobno, ko smo primorani iti zaradi države, ki nas sili v obvezno zdravstveno zavarovanje. Če bi ljudje danes delali več na samih sebi in v sožitju s naravo in ne proti njej, bi znali določene stvari, zdravila iz narave narediti sami.
-> Kaj smo pridobili in kaj izgubili z naraščajočo specializacijo za vsa življenjska področja?
Pridobili in izgubili smo. Pridobili morda več miljonov, ko ljudje služijo na ljudeh ki pridejo k njim po nasvet. Izgubili pa smo to, da sami ne znamo narediti več skoraj nič. Podpiramo svojo lastno lenobo. Mislim, da večina ljudi danes premalo pozna samega sebe. Človek mora imeti na prvemu mestu samega sebe in delati na sebi. Delati na svoji psihi, duši jo odkrivati, spoznavati in oblikovati. Veliko ljudi se v današnjemu času pusti oblikovati okolici, ko se ravna po omejitvah, standardih. Zakaj bi bila ista kot večina? Zakaj bi se oblačila v kupljenih in standardnih oblačilih? Točno... Zato, da bi bila enakovredna drugim, vsaj tako je v glavah Slovencev. Omejeni, kompleksni narod, kateri ne sprejema drugačnosti. Ljudje postajajo vse bolj nesposobni, daleč od narave, saj ne razmišljajo logično in pametno. Narava nam daje vse, če bi poslušali same sebe, drug drugega, ne bi potrebovali specialistov in ljudi ki so naučeni iz knjige. Ampak bi sami imeli dovolj prakse!
-> Ste se tudi sami že odločili unovčiti svoje znanje in pomagati drugim? Ja! Pomagati ljudem okoli sebe. Pomagati brezdomcem, narkomanom, ljudem v stistki in komur koli. A le tistim ki so pošteni in ne pokvarjeni na način, da bi to izkoriščali in imeli za neumnost. Poslušati nekoga drugega mu s nasmehom, pametno besedo polepšati dan, občutek, momentalnost, zakaj pa ne?! Se boste slabo počutili, če boste poslušali problem nekoga drugega in mu skušali s tem pomagati? Mislim da ne! Marsikdo v današnjemu času gleda preveč egoistično samo nase. S tem ko poslušamo ljudi okoli sebe, razvijamo samega sebe, delamo na sebi, da postanemo boljši. In ne zabiti zaradi pranja možganov s strani določenih strokovnjakov. ZAČNITE DELATI NA SAMEMU SEBI, NE SMILITE SE SAMIM SEBI! NEGATIVO OBRNITE V POZITIVO IN TAKO BO SVET OKOLI VAS LEPŠI. POZABITE NA OMEJITVE IN KOMPLEKSE, KATERE SO USTVARILI SKOZI DESETLETJA. BODI TO KAR SI ŽELIŠ V SAMEMU SEBI, NE GLEDE NA OKOLICO! Svet in počutje bo lepše in lažje!

 Malo sem prebrala komentarje drugih in...

XYX (oseba): Na žalost je res, danes smo vsi strokovnjaki za vse.

Viktorija Rozman Bitenc Se mi zdi, da to ni na žalost ampak prej na srečo! Ljudje bi se morali naučiti živeti sami in se znajti v življenu brez ničesar. Lepo je če smo strokovnjaki za vse, saj nam okolica in družba katera jo sestavlja ne omogoča drugega. Včasih so bili ljudje bolj razgledani, znali so delati vse in niso bili zagledani samo v eno točko. Danes je žal takih preveč. In to je žalostno! ... Na srečo pa smo strokovnjaki za vse in se tako znajdemo sami v temu življenju. Nismo ravno strokovnjaki, saj velik ostvari ne znamo, ker ne želimo znati, ker se nam ne zdi potrebno in to je napaka! ... Smo samo za kanček malo bolj razgledani in ne ozki...

Brezdomstvo, definicija, življenje na ulici in stanje v državi

Redkokdo se vpraša, kako brezdomci živimo. Še manj, kako do ulice pridemo in kako se čez dneve prebijamo. Redkokdo se vpraša kaj si želimo in kaj potrebujemo. Vsi gredo polni ponosa mimo in te komaj pogledajo. Če stojiš na ulici, se tu in tam ustavi kakšen dobri človek, ki mu ni izpod ponosa, da bi te ogovoril in ti vsaj zaželel lep dan. Še je med nami nekaj ljudi, ki ve kaj je sočutje do človeka, ki mu v srcu gori še nekaj dobrote, da ni vse pozabljeno, vse človeške moralne vrednote.
Nekateri živijo na ulici, drugi v zavetiščih, nekateri pa živimo v nam ljubih zapuščenih zgradbah. Ni nam ostalo drugega, kot da se znajdemo in si zavetje najdemo v zapuščenih zgradbah. Vse imajo svoje lastnike, nekaterim so lastniki banke, ker je zemljišče pod hipoteko. Nas pa to ne zanima, saj bi se tako omejevali s malenkostmi. Zapuščenim zgradbam želimo vrniti življenje in uporabno vrednost. Zakaj bi jih pustili grdo propadati, če jim lahko damo življenje in s tem pomagamo samim sebi? Zakaj bi živeli na ulici, pod milim nebom, pod dežnimi kapljami, če je okoli nas toliko zapuščenih zgradb, za katere je lastnikom prav nič mar? Tudi mi imamo čustva, želje, upe, potrebe, zato mislim, da si zaslužimo streho nad glavo, če nam že spoštljivega in razumevajočega odnosa ne znate dati. Kaj sploh je brezdomstvo? Mislim, da to marsikdo ne ve in ne želi vedeti...
Naj vam povem definicijo osebe, kateri rečemo brezdomec.

Brezdomci smo ljudje, ki nimamo primernega bivališča, kateremu bi lahko rekli dom. Poznamo več vrst brezdomstva, le štiri pa so temeljne. Biti brez strehe, biti brez stanovanja, bivati v negotovih pogojih ter bivati v neprimernih pogojih. Prvi dve predstavljata odkrito oz. vidno, »cestno« brezdomstvo, drugi dve kategoriji pa skrito ali manj vidno brezdomstvo. Razumevanje obeh oblik je pomembno, ker se iz skritega brezdomstva oblikuje odkrito. Kar pomeni, da je razumevanje prekritega brezdomstva tako pomembno kakor vidnega. Naj vam povem tudi to, da je brezdomstvo spanje pri prijateljih, ko ne moreš spati doma zaradi kakršnih koli problemov. Mislim, da nikomur ni lepo spati in se vsiljevati prijateljem več noči zapored, kaj šele občutek, ko nimaš kje spati. Največ ljudi si besedo brezdomstvo definira kot pomanjkanje strehe nad glavo oziroma pomanjkanje ustreznega bivališča. A to ni samo to!
V brezdomstvo bi potem takem, lahko uvrščali tudi ljudi, ki skvotajo določeni prostor oziroma objekt. Kar počnem tudi sama. Sem skvoterka, tako tudi brezdomka, saj nimam primerne strehe nad glavo. Nimam strehe, kateremu bi lahko rekla dom. Po večini v kategorijo ljudi, ki jim rečemo brezdomci velika večina uvršča ljudi, kateri so prepoznani po tem, da spijo na prostem, na ulicah ter na mestih, ki niso namenjena bivanju, ali pa uporabljajo javna in privatna zavetišča.
Mislim, da v Sloveniji, večjih mestih primankuje prostorov, ki bi bili namenjeni brezdomcem oziroma ljudem brez primerne strehe nad glavo. Tukaj so na srečo, varne hiše, društva kot so Kralji ulice, Svit in Stigma (Društvo za preprečevanje odvisnosti od prepovedanih drog in podobno). Mislim pa da tudi županom večjih mest, vsaj določenim ni v interesu, da bi naredili primerne prostore za takšne ljudi. Tukaj lahko omenim župana Kopra, kateri je javno povedal:" V Kopru ni klošarije!" Temu pa ni tako, sem preverila na lastne oči, kot obiskovalka tamkajšnega dnevnega centra. Vse več ljudi je brezposelnih, ima socialno pomoč, le te pa se komaj da prebijejo skozi mesec. Število brezdomih ljudi iz leta v leto narašča. Številka pa me prav nič ne preseneča.

Sama sem se leta 2011 odločila, da preizkusim življenje na ulici, saj so me zgodbe takšnih ljudi vedno zanimale. Med drugim sem bežala stran od doma, kateremu že dolgo nisem mogla reči, dom. V takšni situaciji se lahko znajdemo, zaradi sto in enega razloga, svojega pa sedaj ne bom omenjala, saj je v kontekstu s tem besedilom nepomemben. Ko sem se leta 2011 tako odločila, da poskusim življenje na ulici sem spala v zgradbi v katero se je zatekalo kar nekaj Ljubljanskih brezdomcev. Vanjo pa niso zahajali le brezdomci, ampak tudi narkomani. Tako sem stara 18 let, začela živeti s narkomani v zgradbi, narkomanski meki, ki se imenuje Kolizej. Življenje v njem ne bom nikoli pozabila, saj mi je dal mnogo dobrih izkušenj, znanja, med drugim tudi znanje o tem kako izgleda življenje na ulici, v svetu droge in borbe za denar. Kolizej je bil le začetek mojega življenja na ulici. Ko sem tako nihala med življenjem v zapuščenih zgradbah in stanovanjem, v katerem je bila voda, elektrika in vse kar človek potrebuje, sem se odločila, za življenje na ulici. Verjetno se je marsikdo tukaj vprašal zakaj takšna odločitev! Ker stanovanju, kjer sem bivala, nisem mogla reči dom. Bila sem pod pritiskom, nesproščena, polna stresa, zaradi česar sem se umaknila na ulico, katera mi je dala mir in pokazala voljo do življenja. Ko sem leta 2012 začela živeti v šotorih pred Ljubljansko borzo sem spoznala človeka, kateri mi je kasneje omogočil bližnje srečanje s drogo, bolje rečeno s heroinom. Tako sem aprila leta 2012 zapadla v brezno heroina. Nikoli nisem bila odvisna, saj sem imela svojo mejo, ampak s tem je nastalo nekaj dodatnih težav, a veliko rešenih problemov. Na takšen način sem bežala od krute realnosti v kateri sem bila, a ne za dolgo. Ko sem tako iz folije prišla na inzulinko sem odprla oči in se drogi in fantu odpovedala. Preprosto nisem več zmogla v vsakdanjemu stiku s heroinom. Ker nisem bila odvisnica, temu nisem s težavo rekla Ne. Bila sem le psihično odvisna, na srečo ne fizično. Umaknila sem se, a s tem se nisem umaknila od svojega življenja na ulici. Skoraj sem dokončno izgubila možnost, za bivanje v stanovanju in stikom s družino, a rajši sem ohranila še tisti majhen ogenj in možnosti. Ko sem tako od maja leta 2011 živela v zapuščenih zgradbah, jih fotografirala in raziskovala od svojega 14 leta, sem bila okrožena s ljudmi, kateri so mi pokazali kakšno je lahko življenje. Moji problemi v veliki večini, niso bili tako veliki kakor od mnogo drugih meni podobnih ljudi. V svojemu času bivanja na ulici, sem spoznala mnogo ljudi, brezdomcev, narkomanov, a vsak mi je po svoje dal dobro izkušnjo. Tudi tiste slabe izkušnje, izkoristki, izsiljevanje, sem obrnila v pozitivno izkušnjo. Danes znam oceniti kdo je dober in kdo ne.

Da pa ne govorim le o svoji izkušnji življenja na ulici, nadaljujem s definicijo brezdomstva, saj želim ljudem povedati kaj brezdomstvo je in kakšno je življenje na ulici. Je svoboda, anarhija, je sožitje s naravo, a ni vse tako čudovito. Ulica ti pokaže kaj je spoštovanje, poštenost, zahrbtnost in marsikatera druga pozitivna in negativna moralna vrednota. Nauči te oceniti ljudi, psihološko analizerati. A to ne pokaže le ulica, a tudi knjiga. A mislim da je boljša praksa, kakor sama teorija, katere je narod polen. Ljudje so polni teorije, kupljenega znanja, a zelo daleč stran od prakse. Zato skozi prakso skušam ljudem predstaviti to kar je njihovim očem neznano.

Brezdomci so ljudje, ki jim pomagata javne in privatne ustanove, tisti, ki so izčrpali vse osebne strategije, s katerimi so se kosali z življenjskimi izzivi, zdaj pa so odvisni od družbene solidarnosti. Da ne pozabim povedati tudi, da med brezdomce štejemo tudi tiste, ki plačujejo za negotovo prenočišče v najetih sobah, v podstandardnem stanovanju ali v kakem penzionu; skratka v oblikah nastanitve, ki jih zaradi njihove negotovosti in neustreznosti ne moremo šteti za dom. Torej v brezdomstvo lahko uvrščamo tudi bivanje v najetemu stanovanju ali hotelski sobi?! Res je...

Tukaj se mi pojavi tudi vprašanje kaj je s vsemi državnimi stanovanji, ki so prazna in brez najemnikov? Ko sem skozi leta fotografirala zapuščene zgradbe, sem prišla do seznama državnih stanovanj in videla zelo veliko številko državnih stanovanj. Vas zanima številka? Mislim, da vas.
Naj povem da je samo MORS stanovanj 1501. Kje so še stanovanja, ki so brez najemnikov, zapuščena, prazna... Kje so hiše in več stanovanjski objekti, ki čakajo na prve najemnike oziroma kupce stanovanj? 
In v takšni državi naj bom poštena in ne zavzamem enega izmed vseh teh tisočih praznih stanovanj?

Tukaj naj vam objasnim tudi definicijo skvotanja.
Skvotanje je dejanje, ko oseba (skvoter) zavzame, si "prilasti" in začne bivati na zapuščeni oziroma vsaj trenutno nezasedeni nepremičnini. Za to dejanje nima nobenega naslova ali dovoljenja, ki bi izhajal iz lastninske pravice, najemne pogodbe ali kakršnekoli druge pravice ali dovoljenja.
Poznamo več vrst skvotanja. Lahko je to zaseda nekega zemljišča, v drugemu primeru stavbe oziroma zgradbe.
Meni osebno je bolj znana druga točka - zaseda stavbe, ki jo uporabljam za bivalno skvotanje. 

Smo skvoterji brezdomci? Lahko bi se reklo tako, ampak vse je odvisno od namena zasedene, zaskvotane parcele ali zgradbe. V kakšen namen jo skvoter ali skupina uporablja.
V temu primeru je boljše reči, da smo brezdomci skvoterji! Saj skvotamo objekte, za svojo streho na glavo. Mislim, da nam življenje na ulici pokaže tudi možnosti za socialno življenje brez ničesar.

Zdaj, ko sem napisala definicijo skvotanja, se vračam na brezdomstvo. 
To je širok pojem (Brezdomstvo).

Pri ljudeh, kot smo brezdomci so izključene možnosti za ustrezno stanovanje v smislu kakovosti in varnosti – nastanjeni v "neurejenih" prebivališčih ali prebivališčih "drugačnega tipa" (v kočah, kleteh, na stopniščih, v kontejnerjih, pod mostovi in v podhodih, šotorih ali bivalnih prikolicah, zapuščenih zgradbah). Smo ljudje, ki sicer imamo neko streho nad glavo, nimamo pa doma v pravem pomenu besede, kot sem že napisala. Zaradi sto in več različnih razlogov. O prikritosti oziroma skritosti govorim iz večih razlogov. Sem ena izmed ljudi, ki niso opazni in v javnosti prisotni kot berači. Kdo je berač? Je to tisti, ki na ulici prosi za denar? Sama ne prihajam v stik z zavetiščem ali drugimi organizacijami (Varna hiša), saj mi dom in streho kot sem napisala, omočajo zapuščene hiše. Ker pa je možnost za naselitev v zapuščenemu objektu, za marsikoga nemogoča, so tukaj zavetišča, varne hiše in podobne ustanove. A moram povedati tudi to, da jih je zelo malo, zato je veliko število brezdomcev (v pomenu besede, ki velja pri veliki večini ljudi), še vedno na cesti.

Ena od bistvenih definicije brezdomstva je v zgoraj napisanem torej odsotnost dostopa do ustreznega osebnega stanovanja. Brezdomstva pa ne gre jemati kot pomanjkanja (ustreznega) bivališča. Ljudje bi se morali bolj poglobiti v brezdomstvo kot pojav, povezan z mnogimi med seboj so-delujočimi dejavniki. Prav zato sem se malo bolj poglobila v široki pojem besede brezdomstvo.

Kot sem že napisala je brezdomstvo eden od številnih izrazov, ki opisuje situacijo, kjer neka oseba nima doma oziroma bivališča, nima stabilne in varne strehe nad glavo. V ekstremnih, težkih primerih pride v upoštev spanje na prostem, na ulici. V večini primerov, kot v mojem pa biti brezdomec pomeni imeti tako ali drugače urejeno prenočišče. V mojemu primeru zaskvotani objekt. Tako, da bi težko razložila razliko med posameznikom, ki nekje domuje in tistim, ki je brez doma.
Brezdomci so:

• Brezdomci so ljudje, ki nimajo v lasti ali v najemu svojega bivalnega prostora in tako bivajo v začasnih bivališčih;
• ljudje, ki začasno živijo s svojimi sorodniki, prijatelji ali znanci;
• ljudje, ki so v zaporu ali v drugi vrsti institucije in bodo v roku dveh mesecev izpuščeni, a zunaj nimajo zagotovljenega bivališča;
• ljudje, ki za naslednjo noč nimajo preskrbljenega prenočišča in so primorani iskati prenočišče

Po točkah, ki so napisane, se mnogi počutite kot brezdomci, ha? 

In če sem malo nesramna, je pravilno tako. 

Sedaj veste, kdo je brezdomec in ne le to kdo je berač!  

Veliko ljudi lahko reče, da nima pravega bivališča, kateremu bi se reklo dom. Čemu pravite dom? Stanovanju, sobi, prostorom,  katerih bivate, spite, se tuširate? Ali pravite dom tudi, prostorom, kjer bivate, a v zelo slabih medsebojnih odnosih? Jaz ne, zato sem v prostorih, katerim lahko še manj rečem primerno bivališče! 

Kaj je za vas neprimerno bivališče? 

Neprimerno bivališče z eno ali več od spodaj navedenih točk je: 

• brez kopalnice/sanitarij;
• standard je tako nizek, da življenje tam povzroča zdravstvena težave (trohnenje, gnitje, plesen, ni izolacije);
• ekstremno slabo okolje (hrup, nevarnosti za otroke);
• slaba dostopnost, ki implicira izolacijo (npr. ni dvigala, klančine, itd.);
• bivališče ni prirejeno za člana gospodinjstva s posebnimi potrebami;
• cena življenja tam je nerazumno visoka glede na potrebe in trg. 

Tako pa izgleda moje življenje brezdomca, skvoterja. Sem oseba, katera svojemu domu, ki ustreza primernemu bivališču ne morem reči dom, zato bivam tako... (Glej video)
In tudi, ko sem v "primernemu bivališču, kateremu sem nekoč rekla dom", sem gost in ne tamkaj živeči človek. Imam stalni naslov, tuš in elektriko, ko jo potrebujem, a ni moje prenočišče, kjer bi spala čez noč.  Moje prenočišče je prikazano v spodnjem video posnetku. Žal za svoje delo potrebujem delo, sem "moderni brezdomec" ali kako naj se izrazim. 
A da ne boste mislili, življenje v vlažnem prostoru, s hladnimi stenami ni prav nič ljubko.

Upam, da zdaj veste, kdo je brezdomec, skvoter in kaj je primerno bivališče. 
Marsikdo ga nima, biva na ulici, začasnemu bivališču in vse več bo takšnih. Socialna pomoč v marsikateremu primeru ni dovolj in ne bo. Služb ni, le tisti, ki imajo veze in poznanstva jo dobijo. Socialno šibkejših je vse več, država tone v še večji "kurac". 
Zato sama kot del ulice, ponosno rečem, da vem kaj so moralne vrednote, ko jih vse več ljudi pozablja, ko ne more požreti svojega ponosa!

Poroka in prigode / Wedding and adventures

SL: Poroka in prigode
Začelo se je že pri šivanju obleke, a končalo se je naravnost čudovito.
Video posnetek prihoda v poročno dvorano in metanje šopka.

EN: Wedding and adventures
It started when sewing clothes, but ended it just great.
Video clip of arrival at the wedding hall and throwing the bouquet.