#Pravljica: Šišmiš in čista kri ©VRB

Šišmiš in čista kri

Ponoči, ponoči, ko tema zajame našo deželico iz temne jame šišmiš prileti.

Prileti v temno noč in že mu nosek zaskoči.

Kri, kri je "zavohu".

V glavci se mu že nori,

zobki nabrušeni so vsi in komaj čaka na prvo kapljico žlahtne krvi.

Cel dan je spal in sanjal o prvi kaplji krvi.

Ring, dong, dong ga budilka zbudi in že odpre svoje oči.

Krvi si močno zaželi in že v noč poleti.

Leti, leti in prvo žrtev zasledi.

Prve krvi od male kravice na pašniku dobi. 

A s časoma on si boljše krvi zaželi.

Le kje naj jo dobi mu po glavci roji,

kje, kje je boljša kri,

kje se jo dobi.

On to ugotovi in že po njo leti.

Kri, kri, kri po njegovi glavci roji,

kri, kri, človeška kri, te si on močno želi.

Prav kmalu jo dobi, to človeško kri.

A vsaka človeška kri prav užitna ni,

on si zaželi prav posebne krvi.

Čiste in nedolžne krvi, da se mu v glavci od sreče zvrti.

Zato v porodnišnico leti po veliko sveže krvi.

Tam zobke v dojenčka zasadi in končno pije svežo človeško kri.

Veselo v noč odleti in se prav veselo smeji,

da spet novo noč doživi in se napije čiste človeške krvi.

PAZITE VSI mogoče ste naslednji na vrsti vi za pitje KRVI.

Zapuščeni resort, 94 sob in eno minsko polje (30.4.13) #Medeni tedni

30.4.2013, #Medeni tedni - Primorska
Prejšni dan sva z možem v Campu Adriatic odkrila možnost za vroč tuš, zato sva se s svežimi oblekami odpravila na kolo v smer Ankarana. Jutro kot vsako jutro sva šla na Bonifiko v zdravstveni dom po zdravje za mojega moža. Ne gre, da me tam ne bi opazoval in ogovoril kakšen sedanji ali nekdanji odvisnik. Ko je moj mož v prostorih se do mene pripelje en mlajši moški, na prvi pogled sigurno zadet in me ogovori. Zanimiv mi je pristop teh ljudi, nekako jim vedno posvetim pozornost, zato mu odgovorim. Moj mož je že na kolesu in letiva proti Ankaranu.
Čuden in oblačen dan je, oblak pri črnem oblaku. Počasi se premikava proti vročemu tušu naproti. Ko tako počasi prihajava v Ankaran se ustaviva v trgovini in že sva na cilju v Campu Adriatic. Ker so najini trebuščki pošteno prazni najprej pomalicava na plaži, s pogledom na Slovensko obalo v daljavi. Na svoji desni nekaj sto metrov stran opazujem velik objekt, deluje mi prazen in zapuščen. Gledam, opazujem in se sprašujem ja ali ne, zato se odločim stvar malo kasneje preveriti in pogledati od bližje. Ko tako sediva na plaži se črni oblaki zberajo in pripravljajo na deževanje, zato letiva pod tuš, zaradi katerega sva se pripeljala. Sveža, odišavljena že sediva na kolesu in se odpravljava preveriti ogledani objekt. Na poti zaideva in naletiva na nekaj neverjetnega. V svoje oko ujamem zapuščene zgradbe, ena zraven druge, kar vrstijo se ena za drugo. 

Odprtih, velikih oči stopim dol iz kolesa, ne čakam niti sekundo in se lotim fotografiranja. Medtem, ko mož pazi na kolesa in elektroniko se sprehajam med zapuščenimi zgradbami in sem vsako sekundo bolj presenečena. Ko se število fotografij povečuje v moji glavi poka od želje, presenečenja, adrenalina po tem, da bi videla kaj več. Zaprta vrata zapuščenih sob se vrstija ena za drugo. 

A povsod se da, če je velika želja. Močna želja me je pripeljala do odprtih vrat, ki so me popeljale v eno sobo izmed mnogih sob, ki so skrite in zaprte.

Ko tako raziskujem in fotografiram zapuščene zgradbe, zaklenjene sobe, naletim še na nekaj odprtih sob. Vse prašne, zapuščene, kličejo po strankah, ki so nekoč spale na posteljah teh sedaj opuščenih sob. Sobe se vrstijo ena za drugo, zato se odločim, da o tem čudovitem "zapuščenem zakladu" izvem nekaj več. Odpravim se v tamkajšni hotel, da opravim krajši intervju, čigavo, od kdaj, zakaj. Nase pripnem "PRESS" s svojimi podatki in mikrofon, v žepu skrivam diktafon in že sem v recepciji hotela. Izvem, da gre za 7 zgradb, 94 sob, katere se ne oddajajo več, zaradi svoje starosti in stanja v kateremu so. Po krajšemu intervjuju se navdušena odpraviva naprej.

 Več o zapuščenemu objektu v članku Zapuščeni resort, 95 sob. (kmalu)

Pot naju vodi v smer Debelega rtiča, da preveriva objekt, ki sva ga opazovala iz plaže. Bližava se bolnici Valdoltra, ko mož na desni opazi zapuščeni objekt, hišo. Takoj nama pade v oči, zato se odločiva, da jo fotografirava na poti nazaj. Ko se s kolesi tako spuščava v nižine do plaže se bližava ogledanemu objektu. Vse bolj kaže, da objekt spada k bolnici Valdoltra. Ni zapuščen, a na mojemu obrazu nasmeh ne izgine, saj sva odkrila nekaj toliko lepšega in boljšega (resort 94 sob in minsko polje). Utrujena, polomljena si na plaži pod bolnico malo odpočijeva in se odpraviva nazaj na glavno cesto, da v objektiv ujameva naključno najdeno hišo. Ob vstopu na zemljišče naju preseneti tabla s napisom:VSTOP PREPOVEDAN - PRIVATNA LASTNINA. 

Več o zapuščenemu objektu v članku Minsko polje (kmalu)

Nadaljuje se pot do objekta. Dva nadstropja, kletni prostori. "Le čemu je služil objekt, kaj je bila njegova namembnost?" se sprašujem. Ko poslikam zgornje nadstropje, se sprehodim okoli hiše in na njeni levi vidim stopnice, ki vodijo v kletne prostore. Ko stopim vanje, se višina do stropa vse bolj zmanjšuje. Nenadno slišim glas svojega moža:" Pejdi greva! Pejdi vn!" Meni nič jasno, hitro se "poberem" ven iz objekta. Pokaže mi trak na katerem piše:" Pozor mine".  

Ko v svoj fotografski objektiv ujamem vse kar sem si želela in morala, nadaljujeva svoje raziskovanje, nazaj v Koper. Po čudovitem dnevu, izletu, kateri mi je prinesel prave zapuščene zaklade se vrneva nazaj v bazni tabor.

Fotografije in video posnetek zapuščenih objektov (Resort 95 sob in hiša Minsko polje) bodo objavljene v članku, kateri bo govoril le o objektu. 

Dve hiši in ena mrtvašnica (29.4.13) #Medeni tedni - Primorska

29.4.2013, #Medeni tedni - Primorska

 Po enemu dobremu tednu "medenih tednov" se z možem odločila raziskovati drugi konec Slovenske obale. Bila sva stacionirana v Kopru, kjer sva imela tudi bazni tabor. Odideva do terminala, kjer si izposodiva kolo in že letiva na drugi konec. Zmatrana in polomljena sva še od prejšnih dni, saj sva spala na trdih betonskih tleh, zato najina pot napreduje počasi. Ko se tako peljeva od luke Koper proti Dekanom v daljavi vidim dva objekta. Na prvi pogled sta videti zapuščena, izkaže se, da imam prav. Pripeljeva se do prvega objekta, nedokončana gradnja več stanovanjske hiše. Stojiva pred visoko zeleno ograjo in razmišljava kako bi vstopila na parcelo. Že imava rešitev! Pred hišo se ponaša visoka, mogočna palma, a tudi zanjo ni več sonca in žarkov pozitivne energije. Še palma je uboga, zapuščena, brez kančka upanja, da bi kdaj uspela. Ko se tako sprehajava po parceli zapuščenega, praznega objekta iz torbe vzamem svoje fotografske pripomočke in se lotim dela. Vstopim v objekt in vidim, da gre za renoviranje in dozidavo k staremu objektu. Zgradba mi tako postane še bolj zanimiva.

Nadaljujeva s dokumentiranjem in tako ujameva prav vsak kotiček na novo odkritega zapuščenega objekta. Mojemu fotoaparatu počasi zmankuje energije zato se hitro prestaviva na drugi objekt, katerega sem opazila v daljavi. Po kolovoznih poteh se pripeljeva do skupka 4 zgradb, ki tvorijo malo večji zapuščeni stanovanjski objekt. Ogromna parcela, zanimiva zgradba, arhitektura to moram ujeti v svoj fotografski objektiv. Razbita polkna, zazidana okna, porušena vrata in že dokumentiram drugi objekt tega dne.

 Ko tako fotografiram, mož snema se v fotoobjektiv lovijo številne fotografije in skriti kotički, število narašča. Baterija peša in odpraviva se dalje, naproti najinemu željenemu cilju. Peljeva se po desni strain ceste v smeri Ankarana, ko na svoji levi opazim v bršljan zaviti večji zapuščeni objekt. Hitro letim čez cesto in pri tem močno tvegam svoje življenje. Stojim na drugi strani ceste, živa in še bolj močna kakor kadar koli prej. Železna ograja, zabita vrata, bršljanova odeja in zaraščena okolica, kako naj vstopim, se sprašujem. Odločim se, da bom plezala. Z možem se zapeljeva okoli objekta, po kolovozni poti naprej pri tem pa v svoji glavi razmišljam o pravkar videnemu objektu. Ko svojo pot nadaljujeva nekaj sto metrov naprej, opazim zapuščeno čistilno napravo. Ne pritegne me toliko, zato ji fotografski objektiv nameni le nekaj minut pozornosti. 

Vrneva se nazaj k bršljanovi odeji in skrivnostni zapuščeni zgradbi. "Le kaj je to bilo?" se sprašujem. Z možem ugotavljava, kaj je bila namembnost tega objekta. "Je bila to morda šola? Kakšna dvorana...?" a odgovora ne najdeva. Objekt je varovan s železno ograjo okoli in okoli, nikjer luknje, kaj šele vhoda. Vhod v notranjost zapuščenega objekta je onemogočen - Vrata so zabita z dolgimi žeblji. Na prednjemu delu zgradbe opazim razbito okno. Ne ostane mi nič drugega, zato se podam v akcijo. Mož mi poda nož in že ga vihtim v svojih rokah, ko s kleščami režem žico.  

Odprem si vrata na parcelo zapuščenega objekta, le še vanj moram priplezati. Priskoči pomoč, prava ravbarska in že sem v notranjosti objekta. Ko sem tako v notranjosti objekta se sprehodim skozi njegove prostore. Na prvi pogled je zgradba v slabemu stanju, njen strop se razpada, a na sredini dvorane vidim kopalno kad. "Kaj je bilo v temu objektu?!" se sprašujem iz minuto v minuto. Ni mi jasno, zakaj je kopalna kad na sredini velikega prostora. Nadaljujem svoje raziskovanje in fotografiram dalje. 

 

Slišim možev glas ki mi pravi:" Lubi, pridi, morava it. Gospod vojak je prišel!" Vzamem svoje fotografske pripomočke in se odpravim proti izhodu. Ko stojim v notranjosti zgradbe, v prostoru skozi katerega sem vstopila, gledam kam se lahko uprem, da se povzpnem. Ni ravbarske, ni stola, ničesar ni kamor bi lahko stopila. V zidu vidim cevi, stopim nanje in se v črni elegantni obleki povzpnem na oknsko polico. Vsa prašna od prahu skočim na drugo stran zidu. Zunaj sem!

"Kaj bo sedaj, zakaj je vojak tukaj?" se sprašujem, ko ga moj mož že začne spraševati.

 Povpraša ga po namembnosti zapuščenega objekta, starosti. Opraviva manjši in hiter intervju o zapuščenemu objektu. Izveva, da je zapuščeni objekt mrtvašnica. 

V svet zapuščenih zgradb naj bi bila podana že 30 do 40 let nazaj. V svojemu času naj bi bila zelo obiskana, s strani mrtvih. Ker zgradba ni več v dobrem, varnem stanju, saj se strop ugreza so objekt zavarovali in vrata zabili s žeblji. Vstop vanjo je onemogočen.

Ko sem v objektiv tako ujela še tretji na novo odkriti objekt tega dne, sva svojo pot nadaljevala do željenega cilja. Želela sva obnoviti spomine na otroštvo in se tako odpeljala v Camp Adriatic v Ankaranu. Videla sva idealno možnost, da skočiva po vroč tuš katerega dolgo nisva videla. Odločila sva se, da se naslednji dan odpeljeva ponovno, prav s tem namenom, da izkoristiva možnost katera se nama je pokazala. 

Naslednji dan, pa nama je prinesel zapuščeni resort, 7 zgradb, 94 praznih, opuščenih sob in minsko polje.

29.4.2013, dan sva zaključila s velikim uspehom, saj sva dokumentirala 3 nove zapuščene objekte, zgradbe, občutila tri nove energije in zgodbe iz zgodovine.

Odgovor na opoldansko vprašanje: "Naj bo 2. maj prost dan?"

Odgovor na opoldansko vprašanje:

"Naj bo 2. maj prost dan?" 

Članek si lahko preberete na spletnem naslovu:

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/odgovori-na-opoldansko-vprasanje-naj-bo-2-maj-prost-dan.html

#Pravljica: Škrat, ki grize poredne otroške ritke ©VRB

Pravljica o zlobnemu škratku, 

ki grize poredne otroške ritke.

Tisti, ki jo želi prebrati mu bo uspelo.
Povečaj in branje bo lažje.

Poroka v črnem 20.4.2013

Minevajo meseci, minevajo leta, včasih tudi desetletja, ko iščemo pravo osebo, svojega življenjskega sopotnika. Leta so minevala, prinesla mnogo slabega, a včasih tudi dobrega. Bilo je vsega, vse od višine, globoko v globine. Vse od namišljene začasne sreče, tja do droge, depresije z dna globine morja. A iz negative, moramo potegniti pozitivo in se pobrati.
Tisti, ki išče najde pravijo in res je tako. Našla sem osebo, ki me iskreno ljubi, me osrečuje in  me spremlja v dobrem in slabem. Zgodovina ni več pomembna, pomembna je sedanjost in pozitivna misel za prihodnost.

Vstopila sem in odprla nov list v svojemu življenju...
Sedaj nisem več sama, ob meni je Damjan, v dobrem in slabem.

Utrinki najine gothic, unikatne poroke...

Zapuščena mrtvašnica

Zapuščene zgradbe pridejo kar samem, zato moram vstopiti vanje. Privlači me njihova energija, zgodbe, njihova zgodovina. A vsaka zapuščena, opuščena, prazna zgradba ima svojo zgodovino, svojo zgodbo s tem vsebino.

Viktorija Rozman in prazne hiše:
http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html

Ko se s kolesom peljem iz Kopra v smer Ankarana, na poti ujamem dva zapuščena objekta. Eden od njiju nedokončani, renovirani objekt. Drugi skupek 4 hiš, ena bolj prazna kakor druga. Po fotografiranju le teh objektov, pot nadaljujem proti Ankaranu. Na svoji levi opazim zanimivi objekt in že brezglavo letim čez cesto. Vidim v bršljan ovito zgradbo. "Le kaj je to bilo?" se sprašujem. Z možem ugotavljava, kaj je bila namembnost tega objekta. "Je bila to morda šola? Kakšna dvorana...?" a odgovora ne najdeva. Objekt je varovan s železno ograjo okoli in okoli, nikjer luknje, kaj šele vhoda. Vhod v notranjost zapuščenega objekta je onemogočen - Vrata so zabita z dolgimi žeblji. Na prednjemu delu zgradbe opazim razbito okno. Ne ostane mi nič drugega, zato se podam v akcijo. Mož mi poda nož in že ga vihtim v svojih rokah, ko s kleščami režem žico. Odprem si vrata na parcelo zapuščenega objekta, le še vanj moram priplezati. 

Nokia N8

Priskoči pomoč, prava ravbarska in že sem v notranjosti objekta. 
Ko sem tako v notranjosti objekta se sprehodim skozi njegove prostore. Na prvi pogled je zgradba v slabemu stanju, njen strop se razpada, a na sredini dvorane vidim kopalno kad. 

"Kaj je bilo v temu objektu?!" se sprašujem iz minuto v minuto. Ni mi jasno, zakaj je kopalna kad na sredini velikega prostora. Nadaljujem svoje raziskovanje in fotografiram dalje. 

Slišim možev glas ki mi pravi:" Lubi, pridi, morava it. Gospod vojak je prišel!" Vzamem svoje fotografske pripomočke in se odpravim proti izhodu. Ko stojim v notranjosti zgradbe, v prostoru skozi katerega sem vstopila, gledam kam se lahko uprem, da se povzpnem. Ni ravbarske, ni stola, ničesar ni kamor bi lahko stopila. V zidu vidim cevi, stopim nanje in se v črni elegantni obleki povzpnem na oknsko polico. Vsa prašna od prahu skočim na drugo stran zidu. Zunaj sem!
"Kaj bo sedaj, zakaj je vojak tukaj?" se sprašujem, ko ga moj mož že začne spraševati.
 Povpraša ga po namembnosti zapuščenega objekta, starosti. Opraviva manjši in hiter intervju o zapuščenemu objektu. Izveva, da je zapuščeni objekt ... 

Mrtvašnica.